foto: Sunčan Stone
foto: Sunčan Stone

Ivanka je bila pretirano skromna, na videz mrka ženska, ki je povila tri otroke in bila svoja zadnja desetletja (le) gospodinja, ki je poskrbela za toplo ognjišče, kosilo in me vedno pričakala, ko sem se vračala iz šole. Takrat se nad otroki ni izvaja teror, da ne smeš tega in tudi onega. Pustila mi je, da sem ostanke še ne kuhanega pudinga popila z večjim veseljem, kot pojedla manj tekočo sladico. V palačinke sem si trosila, za moj današnji okus pretirane količine sladkorja in televizijo sem lahko prižgala takoj, ko sem odložila šolsko torbo., četudi smo imeli na voljo le šest programov brez risanke.
Zadnja leta je v svoje življenje sprejela gospoda Alzheimerja sila neopazno. Sprva se je vračala iz trgovine, ker sploh ni vedela kaj mora kupiti. Na kolesu ni bila več suverena a na najino vožnjo še danes prijetne spomine. Ker me je vozila v vrtec na starem Poniju in to brez otroškega sedeža, sem jo zaradi njene ženstvene medenice komajda držala za robove njenega predpasnika, ki se je zapenjal z gumbi in ji pred domačim mesarjem padla nazaj na glavo. Posledice na meni so vidne še danes in padec rada uporabim za vsemogoče izgovore. Ampak od kje ji energija za skrb vseh prvih štirih in kasneje še dveh vnukov, mi ni povsem jasno. Koliko malic je morala pripravit za dedijeve stranke in druge obiske, si lahko le mislim. Ko je odtavala iz hiše in smo jo iskali po celem Brezju in jo našli šele na Pobrežju, nas je vse prestrašila. H govoru smo jo vzpodbujali z branjem Večera in ko je obležala v postelji, ji je začela streči in menjavati plenice njena snaha. Nikoli si nista bili povsem blizu in življenje se je obrnilo tako, da je moja mama imela dovolj časa, da je to počela. Sprva zadržano, saj bolnišnične nege ni bila vajena, negovanja svoje tašče prav tako ne. Ampak zanimivo je dejstvo, da se življenjski tokovi in medosebni odnosi tako barvito spreminjajo. Veseli me, ko se obračajo na prijetne plati in obarvajo v vedrih tonih. Dnevna soba je tako postala spalnica, jedilnica, osrednji prostor snidenj in prijetno stičišče vseh možnih starosti in modrosti. Medtem, ko se moj oče razen, da si pripravi kruh z namazom kuhinjskim opravilom izogiba, je za svojo mamo, ko njegove žene ni bilo blizu poskrbel tako, kot bi bila njegov otrok. Skrbno in ljubeče. Četudi je bila plenica polna ali ni želela odpreti ust, medtem, ko je držal skodelico sadne malice.
Ravno na Ivankin poslednji vikend, sta odšla na enodnevni oddih in jaz sem prevzela skrb. Na sobotni večer sem jo le božala, saj so njene oči oddajale sapice utrujenosti in vzdihi ječali od življenjske bolečine in utrujenosti. Priznam, da sem z njo v mislih celo pomolila, saj je bila ona tista, s katero sem najraje odšla k osmi maši, saj sem vedela, da me v družbi preostalih sosed čaka sok s smetano (če je bil praznik še Banana split), v nekaj korakov oddaljeni vaški gostilni.
Njen duh se je poslovil zgodaj zjutraj, preden je začel oddajati  zvoke domači zvonik. V bližini svojega moža, ki je mirno počival na divanu in ob prvem sinu je preprosto zaspala. Mirno, brez naglice ali vzbujanja pozornosti je preprosto izdihnila. Za seboj pustila svojo doto v obliki otrok, preko vnukov pustila, da njen duh živi še naprej in spomini nanjo so tako blagodejni, kot pogled na bele Ivanjščice.
Da je zgodba dobila še ljubezenski pridih z vseživljenjsko povezanostjo, se ji je nič kaj posebej bolan mož pridružil kaj kmalu, ko smo se vrnili iz sedmine tako, da mu je srce preprosto nehalo biti. Pogled na prazno posteljo, na kateri je še ne nekaj dni nazaj ležala njegova ljubljena, je terjal zastoj srca in tek za njo tja, kjer so naše današnje skrbi brez pomena. Njeno preprosto življenje, brez posebnih šol ali kariere zgovorno priča o polnem življenju, ki se sicer ne bere kot najbolj prodajana zgodba modernega romana, temveč je njen duh danes tako živ, da je morebiti tudi zavoljo nje same, moja skrb do posebnega otroka lahkotnejša in veliko lažja, kot bi bila sicer.

Podarjam 2 krat po 2 vstopnici za petkovo ali sobotno predstavo Kje sem ostala, ki bo v Narodnem domu (Maribor) na temo demence.
Žreb bo v četrtek. Roke, ki so jo želijo začutiti pomolite v zrak.
FB dogodek.
Video predstave.
18. marec ob 20h
19. marec ob 20h

428655_10151490871158893_129701680_n

1 thought on “Babičin ljubimec gospod Alzheimer”

  1. Petra, kako enostavno dragoceno. Verjamem, da ostanete skupaj za vedno….
    Saj boš enkrat napisala knjigo, a ne?!
    Predstava pa… vabljiva… če ne pride kaj vmes, ti pomaham iz Zg:)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI