foto: Aleksander

Ni dvoma, da Maribor ne bi premogel bralce. Še več, nekateri se dobivajo v skupini, kjer so naslovi knjig določeni celo leto naprej in se ob snidenjih na dva meseca o njej tudi pogovarjajo. Aleksander Koroša je tista gonilna sila, ki bralni voz vleče naprej, vendar ga tudi brez Darje Potočan ne bi bilo. V Mariboru na srečo ljudje ne le poskušajo, ampak z bralnimi navadami in pogovorih o knjigah tudi vztrajajo. Skupina Maribere je le dokaz več.


Skupino na Facebooku opišeš takole: “Skupina za čudne ljudi, ki še beremo knjige (po možnosti fizične), in se hočemo o njih pogovarjati.” Mene pa vseeno zanima, kako ste se k zbiranju sploh zbobnali in navsezadnje, k čemu pripisuješ dejstvo, da se po štirih letih še vedno zbirate?

Vse se je začelo s pogovorom v eni od Facebook skupin leta 2016, kjer sem spraševal, če obstaja kak knjižni klub v Mariboru. Več ljudi je izkazalo interes, da tudi išče nekaj podobnega, Darja Potočan pa je predlagala, da ga ustanoviva. Kmalu po tem sva se že zorganizirala in je bilo prvo srečanje. Prvo srečanje sem spremljal z mešanico pričakovanja in strahu. Po glavi so mi rojila različna vprašanja – Kako sploh voditi pogovor? Kaj, če bomo vsi tiho? A bo kdo prišel? Misliti mi je dal tudi komentar, da ne smem prehitro obupati, če ne bo udeležbe. Nasvet, ki sem ga dobil je, da je v Mariboru potrebno poskusiti vsaj 7-krat. Če niti enkrat ni nikogar, rečeš, da si probal in opustiš idejo. Na naše prvo srečanje je prišlo 8-10 ljudi. Tako smo dobili zagon za nadaljevanje. Glas o nas se je širil po različnih kanalih in našlo se je kar nekaj ljudi, ki z veseljem pridejo, če le lahko. Menim, da branje ni popolnoma izumrlo, res je veliko število ljudi, ki ne bere, ampak tudi ne tako zanemarljivo število ljudi, ki bere redno. To pomeni, da na leto preberejo tudi po 20 knjig in več. Sam te, za mene magične meje, ne uspem preseči, saj poleg leposlovja berem tudi strokovno literaturo, ki je ne štejem.

 

foto: Aleksander

Si gonilna sila, specializant otroške in mladostniške psihiatrije, ljubitelj knjig. Koliko se lahko ‘učimo’ ali ‘naučimo’ iz dobrih knjig? Te kakšen primer v službi spomni na junaka iz knjige, ki si jo že prebral?
Mislim, da se učimo iz vseh izkušenj, ki nam jih življenje da na pot. Tako tistih doživetih, kot tistih, ki jih spoznamo preko pripovedovanja drugih ali zgodb. Zgodbe nam dajo nov okvir razmišljanja in v njih lahko pogosto najdemo nove ideje, tudi o reševanju lastnih ali tujih težav. Dobre knjige nam ponudijo več takšnih vsebin in imajo kvaliteten slog, ki je pogosto razlog, zakaj nam kakšna knjiga “steče”. Hitro bi lahko poiskali vzporednice med ljudmi, ki jih srečujem v službi in literarnimi junaki. Nisem pa še doživel, da bi ob pogovoru s pacientom pomislil, da je zelo podoben kateremu izmed likov.

Bil si del ekipe, ki se je peljala v Zagreb na predstavo Črna mati zemla? Kako pomembno je, da si predstave gremo ogledati tudi v druga, ne nujno tuja mesta? Kakšno širino dajejo ti obiski tebi? Si zato denimo v domačem gledališču posledično tudi bolj kritičen?
Da, šli smo na to predstavo, ki je bila (in še vedno si jo je možno ogledati) v izvedbi ZKM (Zagrebškega gledališča mladih). Predstava je fenomenalna in ena od najboljših, kar sem jih videl in doživel. Pozneje sem si na Borštnikovem srečanju ogledal tudi gostujočo predstavo po drugi knjigi Kristiana Novaka CIgan, ampak najlepši. Obe predstavi sta presežka, ampak vsaka po svoje. Črna mati zemla me je bolj posrkala vase in dala katarzičen občutek ob njenem koncu. Ta občutek sem doživel samo še ob nekaj predstavah. Obisk različnih gledališč nam da vpogled v različne pristope k drami in kako jo približati ljudem. Nedavno sem eno leto preživel v Ljubljani in sem imel abonma v tamkajšnji drami. Izkušnja gledališča je bila precej drugačna. Ne pravim, da so vse predstave na “oni strani Trojan” boljše, se mi pa zdi, da je več res kvalitetnih. Vzroke za to težko komentiram, vsekakor pa jih je potrebno iskati.

 

Naslovnica knjige

Bi rekel, da bralne navade povprečen Slovenec opušča? Je problem res v ceni knjig? Knjižnice po državi pa so dobro založene, kajne in jih pridno obiskujemo?
Težko bi definiral povprečnega bralca. Se mi pa zdi, da imamo dva ekstrema – tiste, ki letno kupijo in preberejo večje število knjig in tiste, ki v par letih (ali desetletjih) preberejo eno samo. Povprečni bralec bi bil nekje vmes, mislim pa, da porazdelitev ni po Gaussovi krivulji in ni večina taka, ki prebere in kupi nekaj knjig letno. Ceno knjig določa trg in stroški. Če večino knjig natisnemo v 500-1000 izvodih in želimo pokriti stroške vseh vključenih, težko primerjamo ceno s ceno v večjih državah ali v jezikih, ki ga govori ogromno število ljudi. Verjamem, da marsikdo težko kupi več knjig letno, mislim pa, da bi velika večina lahko kupila 1-2 knjigi letno. S tem bi se število prodajnih izvodov močno povečalo. Hkrati pa imamo v Sloveniji odličen sistem knjižnic, kjer si za letno članarino med 10 in 15 evri (za določene skupine še manj) lahko izposojamo neomejeno število knjig. Dostopnost knjig vsekakor ni težava, ki bi jo morali reševati pri popularizaciji branja. Verjetno pa bi bil potreben razmislek o tem, kako branje približati najmlajšim in jim ohranjati interes za branje skozi celo življenje. To pa zagotovo ni enostavno opravilo in bi k temu morala pristopiti celotna družba, ne samo posamezne inštitucije.

 

Naslovnica knjige

Čisto na kratko: Kje vam ljudje lahko sledijo? Kje so zapisani termini srečanj? In seveda seznam knjig?
Maribere najlažje najdete na Facebooku  – Maribere, tam so izbrane tudi vse informacije. Svoje dogodke pa redno objavljamo tudi na spletni strani Vetrinjskega dvora in še kje. Srečanja imamo vsako drugo sredo v mesecu ob 18. uri v kavarni Vetrinjskega dvora. Ob zasedenosti kavarne, pa v katerem od ostalih prostorov, kar je za vsak dogodek tudi zapisano na Facebook strani. Redno pa pošiljam tudi elektronska sporočila s kratkim opisom naslednje knjige in vsemi pomembnimi podatki. Če jih želite dobivate tudi vi, mi pišite na a.korosa(at)gmail.com in vas bom vključil.

 

 

info:
FB stran
a.korosa(at)gmail.com

 

 

1 thought on “Branje (še) ni popolnoma izumrlo”

  1. Nikoli ni preveč knjig, večkrat je premalo bralcev. Imenitna zamisel, Maribere.
    Na vedno nove knjige in zadovoljne bralce.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI