foto: Petra Greiner

Verjeli ali ne, kulinarika s pripravo hrano in užitkarskim snedenjem je del mene že od nekdaj. Pa nič zato, da me je v šestem razredu učiteljica okregala, kadar kot suhljad zajtrka nisem pojedla in sem ob običajni prehrani morala uživati sirup za večanje apetita. Sem pa bila najbolj vesela obiska babice kuharice, ki je pripravila najboljša umešana jajca – danes je tudi mož ne preseže, čeprav doda slanino in mini paradižnike – in pomfri iz domačega krompirja ob najbolj nemogočih urah.

Čez leta nazaj sem pričela jesti normalno oz. kot se za mlado deke pač spodobi in pričela kuhati šele v študentskem stanovanju. Hrano na žlico, jedi preprosth sestavin, babičine recepte in z dišavami po stanovanju, ob katerih so cimri včasih vihali tudi nosove. Ampak imela sem topel obrok, ki sem ga varno grela še po dva dni. Ko sem v nedeljo odhajala v prestolnico je bila polovica nahrbtnika – ne, takrat še niso bili v modi tisti lični mali kufri na kolice – rezervirana za hrano. Včasih je oče samo vprašal, če v Ljubljani trgovin ni, mama pa je mirno praznila hladilnik in stekla še v špajzo.
Se pa je situacija kmalu po prihodu nazaj spremenila. Opustila sem kuhanje, saj je bila matična kuharica več kot dovolj. Kasneje sem bila najbolj vesela dvorjenja s pripravo hrane in se po poroki brez dodatnih aneksov podpisala pod del, da bo glavni kuhar moškega spola, jaz pa prevzamem aktivnosti pomočnice, ki tu in tam ter seveda kaj sila preprostega tudi skuha. Navadila sem se na miniaturne a sila lične jedi, on pa na ‘repete’ dodatke in dejstvo, da na koncu želimo kuhinjske posode na mizo iz katerih ponavadi vse malodane poližemo ven, kot se za prave jedce tudi spodobi.

 

foto: Sašo Greiner

Mize so običajno osrednji del naših bivališč ali prostorov, kjer bivamo. Tam se ljudje povezujemo, obujamo spomine, pa tudi skregamo. Obedujemo, da nismo lačni, okušamo, da bi bili srečnejši in pripravljamo piškote, kot v našem primeru, saj je kuhinja preprosto premajhna. Redke obiske in še kako načrtovane – takšni pač smo – najpogosteje posedemo kar za meter in osemdeset centimetrov dolgo mizo. Da imamo dovolj prostora za hrano in pijačo ter se s komolci ne drezamo. Je pa res, da nas ne smete presenetiti. Če bi jaz ponudila kar kruh in maslo ali suho domačo salamo in ocvirke, bi bil mož v zadregi, ker ste ga našli nepripravljenega. Kot bi ljudje pričakovali ponudbo najboljših gostiln, pa pravzaprav želijo nas. No, vsaj upam, da je temu tako.

Tudi sama v gostilni Rajh najraje jem eno in isto.  Tam me Tanja ne vpraša več kaj bom jedla. On seveda zavija z očmi, jaz pa se prepustim okusu najbolje pripravljenega dunajca, ki mu pritiče še pražen krompir, pripravljen z, verjeli ali ne, poznate ali se obračate proč, svinjsko mastjo.
Saj se strinjate z menoj, da imamo v nekem osnovnem bistvu ljudje radi en določen in klasi nabor ljudi, morda celo okusov. Ki se zažrejo v nas in jih ne moremo spraviti ven, četudi poskušamo nekaj novega, drugačnega in še kako dovršeno revolucionarnega.
Sem pa opazila, da si ljudje za okrogla praznovanja rojstnih dni ali obletnice podarjajo vse mogoče izlete, potovanja, sanjske ure ali nakit. Midva sva si podarila – ista letnika pač – večerjo čez mejo v restavraciji, na katero že trka prva Michelinova zvezdica. Moja mama bi rekla, kaj ti potem sploh ostane od darila, če pa tako ali tako vse poješ. Užitek med sedenjem, osredotočenost, ker veš, da bo čez nekaj ur konec in spomini, ki se ti zapišejo v možgane in jih ne moreš izbrisati. Vedno rada sedim zunaj, čeprav ne kadim. Običajno je to konec tedna, ni pa nujno. Vedno se uredim, četudi potem sedim za mizo z vrtoglavimi petami, ki so sicer samo za okras. V tem primeru sem se v restavraciji Saziani razveselila mini brisačke, s katero sem si obrisala roke in pomislila na otroke, ki bi mi gotovo hoteli reči, da si je tudi tukaj treba najprej umiti dlani, kot doma. Seveda. Tako je tudi prav. Običajno sem ob nenehnih pozdravih iz hrane utrujena, tukaj pa so se ponujali kot prikladno soslednje grižljajev ali še bolj rečeno koščkov. Kot bi me na kakšnem pikniku pod velikim drevesom hranil mož in še dobro, da nemško ne razumem in se natakar hrvaških korenin v podrobnosti ni spuščal. Ob ribi, ki je čakala name v testu sladice sem obnemela. Nisem vedela, kdaj smo na sredini, ne kdaj proti koncu. Le pladenj sirov je želel opozoriti brbončice, da je potreben premor.

 

foto: Sašo Greiner

Nazaj grede sva plavala v oblakih nebeščanskih okusov, se v avtu držala za roke in v vsej evforiji spregledala križišče ter se tako peljala po manjših vaseh že na naši strani, kjer še nikoli nisva bila. Pot nazaj je trajala dva krat dle, kot kilometri do cilja in prvič mi je bilo celo žal, da v tako nobel restavraciji nisem prosila, naj mi zadnjo sladico pripravijo še za domov.
Prihodnje jutro sem bila lačna, kot volk, ki se je predolgo potepal, zato sem v kuhinji vzela največji lonec, vanj vsula ješpren in skuhala brezmesno zalogo kar za dva dni. Da volkovi ne bi bili lačni in je ob enem cela staja ovac ostala cela.

 

foto: Sašo Greiner

 

Kolumna je bila napisana za lansko revijo Elle, restavracijo Saziani pa sva obiskala v začetku septembra 2018 kot posledica darila za najino skupno 80 letnico življenja.

 

1 thought on “Brez hrane nam živeti ni”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI