foto: Petra Greiner

Da se življenje pozna po prijateljih, sem nekoč že zapisala. Tradicije lepega in okusnega, pa delajo vsakdan bolj sočen in težave sprejemljivejše. Mene res ne vleče čez mejo, saj me ljube mreže v Brdih vedno ujamejo v svoje čare.
Obožujem klasiko in že znane komade, zato smo z mojimi tremi ljubimi in dragimi prijateljicami Jelko, Vesno in Mojco, rezervirale dve nočitvi, zajtrk na obe očesi in obilno večerjo ponovno pri Nejki in Urošu Klinecu. Lanski potopis najdete na teh straneh. Kot rečeno, ne potrebujem novega, ko pa mi že znano ponuja sobo z galerijo, ki diha, zajtrk, ki te prebudi, bazen, ki ohlaja in večerjo, ki je ne pozabiš. Tam si celo vesel poroke, ker po poznem prihodu domov pristaneš za sicer najbolj oddaljeno mizo, pri kateri se nagnetejo malodane vsi svatje in ostaneš z njimi ter seveda rujno kapljico malodane do jutra.

foto: Petra Greiner

Najpomembnejše smo popravile od lani. Takoj po prihodu smo sedle h kosilu pri Marici, kamor sem lani peljala naše mame in se izogibale vožnje skoraj vse do nedelje. Dasiravno sem bila skeptična s ponudbo pri Vili Vipolže, me je že v začetku presenetil skrbno dodelan vinski in jedilni list z le dvema stranema in natakar, ki je očaral vse štiri. Tako smo sprva zadržano, nato pa z vso vnemo lačne ženske okušale njoke in sosedovo pogačo, ki jo morajo okusiti ljubitelji pic, samo poskusiti tisti, ki je ne marajo in vanjo zagristi pravzaprav vsi sedeči za lično mizo v okolju prijetnega ambienta.
Letošnji program zaradi dopustovanja ni zajemal Movie, kjer smo lani preplesali večer, se z Vesno presmejali pozno v noč, z Alešom pristali v kleti, in se s Tanjo podružili, kot se to spodobi. Prihodnje leto nadoknadimo tako, kot to počnejo pravi prijatelji. Z dvojno dozo.

foto: Petra Greiner

Ljubiteljice mehurčastih pripovedi v kozarcu nismo izpustile Medota. Vznemirjenje je bilo na višku zaradi dejstva, da omenjena klet omogoča degustacijo le redkim (hvala Tanja Pintarič za vstopnice), da ima danes že dolgoletno, predvsem pa kvalitetno tradicijo na področju mehurčkov, ki vrh dosega, kot ena redkih. Priznajmo si, da vsak vinar ne more privreti odlične penine. Pa to ni niti potrebno. Zato sile, imeti penino v vsaki vinski kleti, ni potrebna. Prav tako naj opomnim, da se na naših tleh omenjena zvrst imenuje penina, pri francozih pa champagne. Dajmo si to zapomniti, četudi vas v prestolnici predstavnica lepega spola povabi na ‘šampanjček’ in na koncu pristanete na Srebrni penini.
Je pa treba čestitati ekipi Medota, ki je pod svoje okrilje vzela Gredič, kamor lahko pridete prespat ali skočite le na kozarec, kosilo z razgledom, v vsakem primeru pa pozdravite Eriko. Krasna, uslužna in vedno dobre volje!
Skok pred domom je pristal ponovno pri prijateljih. Ne le vrhunskem Tomažu Kavčiču, temveč tudi ob gostoljubju njegove hčere Sare, ki kljub študiju pomaga na Zemonu in ob sproščenem sprejemu njegove žene Flavie. Saj veste, da tam ne potrebujete ne menija, še manj vinske karte. Skupaj s kuharjem in z ustrežljivim osebjem zajadraš na prostrano kulinarično pot in se vrneš v realnost ob koncu, ko se ti zdi, da si med potovanjem samim, ujel še en borbončast izlet.
Že res, da se s prijateljicami razumeš bolje, ker z njimi ne živiš, ampak briški oddih z njimi, ki ga dopolnimo še v Vipavski dolini, je tista prijetna gonilna sila, zaradi katere zmorem preskočiti vse ovire, ki mi pridejo na poti čez leto.

2 komentarjev na prispevek “Briški oddih, vipavski skok in prijateljice pod roko”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI