foto: Marjan Laznik
foto: Marjan Laznik

Rodila sem se v svojem krasnem telesu. Četudi sem sem bila vedno suhljata prekla in sem do konca osnovne šole tu in tam jedla tisti oranžni Pikovit malo na silo.  Tudi razredničarki, s katero greva danes na kavo se nisem mogla zlagat ali sem pojedla zajtrk ali ne. Dobila sem minus, ker sem prišla v šolo s praznim želodcem in tako šele v sedmem razredu pričela polagati prvemu obroku več pozornosti, kot sem to počela doslej.
Moje sošolke so bile babe in pol, jaz pa otrok. Vse so se spreminjale v žensko, jaz pa sem ostajala piščanec, ki je bil prvi pri teku na 600m. Vsaj nekje sem lahko bila prva, saj pri postavljanju v vrsto sem zasedala zadnje mesto in ga branila do konca. Svojega prvega modrca se spominjam, saj sem ga podedovala od očetove tete. Ne vem, točno kje se je v tem obdobju izgubila moja, sicer krasna mama, ampak to so bili dnevi, ki sem jih takoj po šoli preživljala v sosednji hiši, kjer sta živela dedek, babica in še nekaj časa teta Minka. Ona ni ta, ki me je naučila poštevanke, ampak njena sošolka iz srednje trgovske šole. Jaz sem ob pisanju domače naloge na njeni pisalni mizi le jedla  čokoladne riževe piškote na način, da ni nikoli ugotovila, da jih zmanjkuje. Morda je vseeno čas, da se vrnem k naslovu. Obdobje rasti je bilo nemogoče. Nosila sem kavbojke s ‘prislom’ smo rekli pri nas in vijolično majico s kratkimi rokavi, ki je ponujala našitke v predelu, ki sem ga želela skrit. Kasneje se mi je vedno zdelo, da so premajhne in se spraševala o skrivnosti maminih mlekaric. Že v tem času bi se morala postaviti v ogledalu in si priznati, da so naravnost čudovite. Že morda, da sem večkrat nase dala le obleko, brez perila, ker nisem potrebovala push-up(ov), push-down…in kaj je še takega, ampak prave in iskrene hvaležnosti pa tudi ni bilo mogoče zaznati na mojem pogledu. Po rojstvu Sinje se je pričelo prvo dojenje, ki je ob začetniških krvavih bradavicah in bolečini spominjalo na živo grozo in se je kasneje le vneslo in sem lahko nadaljevala z mirnim dihanjem ob pogledu na njeno sesanje. Ko sem se že pripravila na drugo dojenje, ki bi seveda moralo steči gladko, sem najprej dobila deklico, ki sploh ni sesala, nato sem si mleko pričela črpat in jo z že znanimi mukami iz krvavih lis v prejšnjih stavkih hranila preko stekleničke. 35ml je bila že cela znanost. Cucelj ni bil pravi, prijem še manj in jaz, ki sem kot mati doživljala življenjsko grozo. Seveda sem se zbujala ponoči in si mleko črpala, čez dan pa sem ga nosila še pogosteje, kot bi to bilo potrebno, saj sem potrebovala razlog, da sem bila ob Sofii veliko več, kot si je to želel kdo drug. Tam v topli posteljici daleč proč od mene sem jo stežka gledala. Dobro, pustimo dejstvo, da sem si želela prenehat črpat mleko, ker nisem videla nobenega smisla, da to počnem za otroka, ki bo zdaj, zdaj umrl. Spomnimo se vseeno, da je na tem mestu mož rekel, naj se malo umirim in ne hitim preveč. In dajmo ponovit, da sem si mleko črpala vseh 6 mesecev, preden sem sama sebi in Zofki rekla, da je sedaj dovolj. Pa saj veste, da sem si želela novega otroka, tako silno, da me je bilo že težko prenašat. Točno o tem silnem in Sinu, kdaj drugič. Ampak ob tem tretje je bilo vse filmsko. Celo skupno spanje v postelji, ki še danes meri 2x2m in jo je dedi Franci zbil skupaj iz iverk samo zato, ker je bilo ležišče začasno. Da, vseh 8 let je že za kratek čas. Skratka, dojila sem v cerkvi, gondoli, ob postavljanju razstav in fotografiranju Nedotakljivih. Pa v avtu v katerem sem se potem tudi preoblačila, saj sva z Renejem že zamujala na otvoritev lastne razstave v NUKu, v katerem naju je že čakal sam predsednik države. Po več kot letu dni sem tudi sina odstavila, tako kot prvo hči. Brez težav, le posteljno pozicijo smo spremenili. Ponosila sem vse modrce, ki so le prvič bili posebej za dojenje, sedaj pa so imeli oznako ‘one-size’ in jih nato pometala proč. Zato pa sem šele po vsem tem izkusila tegobe pomerjanja in nakupovanja novih in lepših. Gospodične bi morale v teh trgovinah ob vstopu starejših mamik zapustiti prostor. Pa kaj ona ve, to kar so mi jamrale ženske že mnoga leta nazaj in jih nisem razumela niti jaz. Da ob stisku pod prsmi zleze odvečno tkivo, ki se nahaja pod pozduho nekam gor. Kakšna grozna jama je ob preveliki košarici ob kateri ti pove mlada gospodična, da je to najmanjša številka in mi pod nos že potiska tisti novi izdelek iz reklame. Brez kosti (sovražim jih), z dodatnimi blazinicami (‘pojšter’ mi zadostuje) in je celo športni (jaz pa se s športom ne ukvarjam že mnoga leta). Naposled sem ugotovila, kakšnega si želim in tukaj sem celo bolj prepričana kot o moškem, s katerim se želim starat.

Naj bo kožne barve (samo to še kupujem, vključno z gatami) in nežen kot dlan. Nikakor ne sme pritiskat, ampak naj le (za)objame, pridrži in se nikoli ne umakne več. Tu in tam mi naj zašepeta le kaj lepega, medtem pa se bom sama starala s svojimi in čisto mojimi prsi!

2 komentarjev na prispevek “Čigave so pravzaprav ženske prsi”

  1. Draga moja!
    Nikoli nisem imela težav z majhnostjo, prej z velikostjo, ampak odkar sem nekje prebrala:” Vaše prsi? Čudovite so!!!! Če čutijo, če nahranijo otroka, če dajo čutiti so popolne, kajti to je njihov namen….” Takrat sem se spoprijateljila z njimi in velikost je nepomembna….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI