ilustracija: Urška Kozak
ilustracija: Urška Kozak

Mene se na spletnih omrežjih ne dotaknejo ljudje glede na njihove profilne fotografije, niti po vsebini vsega kar delijo, pač pa po svojih mislih, ki jih zapišejo z lastnim besednim zakladom tako skladno, da me lahko le-te povsem očarajo. Knjigobežnice so miren kraj, ki spominja na ne tako spokojen vrvež knjigoljubov iz vseh vetrov in mesto, kjer sedemo na kavo, dasiravno se še videli nismo. Damjan Zorc me je s svojimi jezikovnimi nasveti povsem navdušil. Ta rubrika je za vse, ki radi pišemo, pa smo nekatera pravila iz šolskih dni že povsem pozabili. Damjan je tisti moški, ki bo s svojim peresom navdušil še tako nonšalatnega bralca in bo v naša ušesa izlil kaj je jezikovno prav in kar ni. Ljubiti, biti in včasih oditi, ki brez i ne sme biti!

Kdo si, ko ostaneš brez knjig in besed?
Brez knjig in besed skoraj nikoli ne ostanem. Knjige, ki me v vedno višjih kupih očitajoče gledajo, mi ljubosumno sikajo in mi vzbujajo slabo vest, odlagam na strateške točke, besede, ki me preplavljajo v valovih, pa spravljam v veliko večjem prostoru miselnih ovinkov, jih predalčkam in usmerjam v neko povezano celoto. Bojim se namreč, da mi bodo besede ušle, če jih ne zgrabim, pokorim in prisilim, da se poravnajo v vrsto. Bojim se, da bom ostal brez dobre zgodbe. Brez besed bi bil zgoraj in spodaj brez. V prvi vrsti poskušam biti sicer dober starš, ampak mi na trenutke pri tem tako spektakularno spodleti, da me to pomanjša in prisili, da sestopim z namišljenih vrhov. Dobra stran tega je, da se z vsakim takim spodrsljajem nekoliko povlečem nazaj, ustavim in po kapljicah vsrkavam novo znanje. Nekaj izhlapi, nekaj ostane. In kar ostane, poskušam dati naprej. Ubesedim, da poženejo korenine. Vsaj tako si domišljam. Od malih nog me navdušujejo in navdihujejo gibljive slike. Sedma umetnost je v mojem svetu nuja. Podaljšek pisane besede. Sem otrok 80-ih let prejšnjega stoletja, ko je bila naivnost filmskih zgodb sprejemljiva. Ustvarjam si osebno zbirko filmov, da bom lahko na stara leta vnukom s solzo v očeh nemočno dokazoval, kako prijetno je bilo živeti v analognem svetu. Zmotno, a vseeno prijetno. Besede so ves čas z mano. Na trenutke jih poskušam utišati s tekom, s posebno meditacijo, ki jo zahteva občasna priprava kosil za konec tedna, ali med izbruhi svete jeze za volanom. Da, vedno niham med dvema skrajnostma. Toplo in hladno. Sem umirjeni kolerik.

Kaj vse ponuja tvoje široko in gostobesedno znanje?
Ob takih vprašanjih se mi vklopi prav nič lažna skromnost in takoj pomislim, da moje znanje ni preveč široko. Vse svoje razdrobljene spomine, doživetja in drveče misli poskušam čim bolj ustvarjalno preliti v besede. Iščem v sebi in segam po drugih. Veliko berem in pišem mnenja o tem, kar sem prebral. Bogatim svoje znanje, ki nikoli ne more biti dovolj bogato, ni razloga, da bi se tako bogatenje ustavilo. S tem precej učinkovito razbijam lastne predsodke, ki so mi jih vcepili in ki sem si jih prigaral. Vlečem razrahljane niti iz spominov in jih poskušam vpeti v moderni okvir, v svet, v katerem živimo. Ko sem pri zadnjih zapisih začel sodelovati še z Urško Kozak, ki tako spretno v sliki povzame moja občutja, je bil krog sklenjen. Paket je zavit.

Ena prebrana pesem na dan …
Je kot nepričakovani obisk. Presenečen si, toda nikoli ne veš, v kakšno razpoloženje te bo to pahnilo. Lahko si vzhičen, lahko te potre, lahko si jezen ali presunjen. Obisku lahko brezbrižno zaloputneš vrata pred nosom ali pa ga navdušeno sprejmeš v stanovanje. V vsakem primeru pa je to posebno doživetje. Podobno je s poezijo. Kratki obiski, dolgi spomini. Minljivi občutki, večni zapisi. Ker so minljivi, se k poeziji vračamo. Vsak dan, vsak drugi dan ali enkrat na leto. Ni pomembno. Dobra pesem drži več dni. Ko občutek mine, znova zaslišimo trkanje. Poezija je prva obramba pred napadom zaspanih misli in zadnji objem, ki te sprejme v svojo toplino. Poezija je kot ljubezen. Včasih ni smotrno, da jo goreče izkazujemo prav vsak dan. Zadnje čase se bolj posvečam prozi in, priznam, sem pri poeziji nekoliko zaspal. Ganila me je ljubezenska zbirka Cirila Zlobca Ljubezen, čudež duše in telesa, ki je popolna mešanica življenjske tišine, bližine, bolečine in strasti. Ter prefinjenih risb. Kot sam pravi: Le kdor se nad prepade sebe sklanja, slast vrtoglavice srca spozna, se dvigne spet, ko se dotakne dna.

ilustracija: Urška Kozak
ilustracija: Urška Kozak

Kakšen je čar pri podnaslavljanju filmov?
Podnaslavljanje je umetnost. Če si za trenutek drznem prestopiti mejo, bi rekel, da je podnaslavljanje najtežja oblika prevajanja, saj si poleg običajnih zahtev prevajanja omejen še s časom in prostorom. In ker si omejen, se moraš prilagajati, moraš rezati, klesati in črpati iz bogatega vrelca besed in besednih zvez ter jih znati pravilno umeščati. Izkušnje ti dajo tisto potrebno znanje, da lahko originalni stavek z desetimi besedami v prevodu poveš s petimi, tremi ali z eno samo besedo in ohraniš pomen. Takih podnaslavljalcev je izjemno malo. odnaslavljalec je ves čas na preži za stotinami odtenkov pomena in ga v nam razumljivem jeziku zlaga kot kocke. To je umetnost, ki nikakor ni za vsakogar. In to je umetnost, za katero večina misli, da nam je preprosto dana. Resnica pa je povsem drugačna. Usvojitev te veščine traja leta in zahteva veliko odrekanja in požrtvovalnosti. V zameno za to nisi deležen slave in z vsakim letom ti je zagotovljeno manjše finančno zadovoljstvo. Zato moraš imeti podnaslavljanje preprosto rad. Živeti moraš za jezik, za njegovo živost, ki te poživlja. V tem je čar podnaslavljanja in prevajanja na splošno, vendar pa tudi ta čar lahko hitro zbledi, če se prepustiš rutini. Rutina ubije vsakršno željo po razvijanju. Po tisti mikavnosti, zaradi katere pozabiš na bančni račun in položnice. Če tega ni, trpi kakovost. V svoji podnaslavljalski karieri sem prevedel kakšnih petsto filmov – večinoma za kino – in na določeni točki sem se preprosto zasitil, zato sem presedlal na drugačno vrsto prevajanja, z besedami pa ustvarjalno vijugam drugače. Toda kljub temu lahko rečem, da je bilo podnaslavljanje sanjska služba. Filmi in prevajanje sta bila zame dolgo zmagovalna kombinacija.

Meni so ljubi tvoji jezikovni nasveti. Si opazil, da smo jih vsi sprejeli z odkritim navdušenjem, da se naučimo tisto, kar smo žal že pozabili?
Tega sem izjemno vesel. Moj prvotni namen je bil čim bolj približati slovnična pravila vsem, jih prikazati tako, da so razumljiva in jasna. S preprostimi primeri, brez težkih izrazov, duhamornih alinej in neživljenjskih izjem. Namreč vedno bolj opažam, da se jezik v svojem osnovnem namenu zapostavlja, pravilna raba izgublja pomen pri ljudeh, ki bi morali skrbeti za to, da ga ne. Občutek  imam, da je vse več jezikovne ošabnosti, ki jo v imenu živosti jezika – da bi denimo prekrili svojo lenobo – promovirajo kot napredno miselnost. Sam dobro vem, o čem govorim. Knjige sem začel brati zelo pozno, ko se je srednja šola pošteno prevesila v drugo polovico. Pred tem sem bil s pisano besedo skregan. Na mrtvo. In to je se je tudi boleče poznalo. Še precej časa po tem, ko sem že zajadral v prevajalske vode. Bil sem zaverovan sam vase. Menil sem, da je dovolj, da poznam tuji jezik. Počutil sem se na vrhu. Moja slovenščina pa je bila tako uboga, da se lahko danes samo držim za glavo. Seveda je pomembna vsebina, toda še boljše je, če priskrbiš cel paket. Za jezik je treba skrbeti, treba ga je negovati. S temi jezikovnimi nasveti se učim tudi jaz. Vsak dan, vedno znova. In lepo je videti, da so dobro sprejeti tudi pri mojih bralcih. Nič hudega ni, če nekatere stvari pozabimo, in nič ni narobe, če delamo napake. Saj jih vsi. Pomembno je, da se jih zavedamo in jih poskušamo odpraviti.

ilustracija: Urška Kozak
ilustracija: Urška Kozak

Kako si pristal med igralci kratkega filma Oni?
Film smo posneli po zgodbi, ki sem jo napisal v angleščini. Za nekaj časa je klavrno obležala v predalu, dokler je v roke ni dobil Darko Štante, režiser. Takoj mu je bila všeč in v dveh celodnevnih srečanjih sva spisala osnutek scenarija za film. Priprave na snemanje so zahtevale precej truda, zlasti kar zadeva iskanje primernih igralcev. Najela sva manjše gledališčno dvorano in organizirala avdicijo. Toda avdicija se ni odvijala po načrtih. Pri ženskah je bila težava ta, da je bilo preveč odličnih kandidatk, pri moških pa, da ni bilo nobenega ustreznega. Ker sem na režiserjevo prigovarjanje lahkomiselno privolil, da sem na odru pri igranih dialogih pomagal kandidatom, sem nehote in popolnoma nepričakovano prepričal režiserja in druge prisotne. Beseda je dala besedo in še preden sem se dobro zavedal, kaj sem naredil, sem privolil, da bom v filmu igral. Bila je odlična vaja v premikanju ovir v glavi, kar velja na splošno pri vseh projektih, v katerih sodeluje veliko ljudi. Jeseni bomo snemali drugi film po moji kratki zgodbi. Tudi v tem filmu bom igral, tokrat v manjši vlogi, da se bom lahko bolj posvetil drugim vidikom ustvarjanja filma. In še kot zanimivost glede mojega pisanja. Zgodbe, tiste namišljene, trde, grozljive in strašne, se mi skoraj po pravilu sestavijo v sanjah. Seveda jim potem – običajno v poltemi, ko se še slep od spanja nerodno kresnem ob rob kavča – na listu dodam še kakšen stavek, toda čar spletanja fantazijskih zgodb se odvija, ko spim. Vse drugo, tisto bolj prizemljeno, bolj življenjsko, če hočete, napišem podnevi. Ko se sprehajam, ko berem, ko poslušam druge ljudi.

Kaj skrivaš v najljubšem predalu, kjer se rojevajo nova dela/knjige/projekti?
Moj najljubši predal je polica. Oziroma del police, na katerem so zvezki, stari kakšnih dvajset let. Zvezki poezije naivnega mladeniča, zvezki s citati, miselnimi utrinki, darkerskimi in skrivnostnimi risbami, nalepljenimi cvetlicami, meglenimi razglednicami, odmevi razočaranih in srečnih trenutkov. Mape z izrezki iz revij, škatlice z otroškimi drobnarijami, ki v sebi nosijo tisoče zgodb. Zakladnica občutkov, ki me spravi v posebno stanje, da lahko pišem. Iz tega zaboja nakopičene preteklosti črpam zamisli, črpam sebe. Primerjam danes in včeraj in pazim na jutri. Na obeh koncih vlečem vrv in tako ustvarjam mir. Moj najljubši predal je tudi glasba. Ko ustvarjam, poslušam. In ko poslušam, ustvarjam. Glasba se vedno tiho splazi vame in oživlja vse tiste pomembne dele miselnih vozlov, ki so potrebni, da beseda steče. Brez tega ne gre. In potem so tu še egipčanski kipci, ki me s prav posebnih kotov motrijo in bdijo nad mano, da ne zaspim. In tako bedim. In pišem.

11401162_778599238905506_8395364026899228072_n
Peripetije na spletu. FB
Ilustracije Urške Kozak zaenkrat le na FBju.

1 thought on “Damjan Zorc – umirjen kolerik”

  1. Saj ne vem, a mi je bolj všeč naslov, vprašanja, odgovori ali ilustracije… Nadddobro se sliši, bere, vidi… in pusti globoke sledi.
    Hvala vam!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI