Vedno sem govorila, da nisem materinski tip, potem pa sem s prvorojenko postala mama in nato še dva krat do te mere, da lahko rečem, da sem mama na kubik.
Lastno prvotno negativno misel je potrjevala okolica, ker nisem bila nikoli klasična mama, ki bi otrokom kazala občutke krivde zavoljo lastnega odrekanja. Sebe samo sem znala ohranjati in to počnem še danes. Živela tako, da sem si vzela tistih pet minut le zase in se potem z nasmeškom – nikoli s stisnjenimi zobmi – posvetila otrokom. Poslušala sem, da sem slaba mama, ker imam kljub otrokom še vedno prijateljice, s katerimi sem kdaj bila rada tudi povsem sama. Slaba mama sem bila, ker sem iz še tako tragične zgodbe naredila optimistično ob gori pokakanih plenic in kasneje, ko sem se nekaj časa morala voziti sto kilometrov proč na delo, ki me je veselilo. Včasih sem pomislila, da sem bila okregana zaradi veselja do dela in sreče, ko počnem tudi še kaj drugega, kot skrbim zanje. Matere ne pridobivamo dodatnih točk od porodniški ali kasneje plači, če bedimo vso noč. Nobenih dodatkov ni, če se odrečemo lastni službi, ne nujno karieri zavoljo družine in skrbi za bolne. Nihče ti ne nadene medalje, če se sicer po lastni odločitvi oblečeš v uniformo negovalke in dežurne osebe, ki bi morala to početi brez nasmeha in v očeh bi moralo sijati trpljenje.
Ob koncu določenega obdobja sem poslušala, da nisem bila za družino dežurna, temveč le brez službe. Danes mi je malce žal, da tisto dolgo obdobje nisem uživala še bolj, saj bi v vsakem primeru prejela ogromno košaro očitkov. Vedno sem bila iskrena najprej do sebe, nato do otrok. Pa je pod mojim nosom zavel veter besed, da je vse skupaj zlagano. Ampak danes vem, da sem iz leta v leto, po tem, ko sem iz mame treh postala mama dveh prav tako čudovitih otrok postajala apatična, ker sem se trudila zrasti v očeh nekoga drugega, pa mi to nikoli ni uspelo. Upehala sem od vseh prizadevanj do te mere, da sem dihala le še na škrge in to šele takrat, ko zaradi lastnega umiranja nisem čutila pristne vezi z otrokoma in naposled spregledala, da bojujem bitko, v kateri res nikoli ne bom zmagala.
Vedno rečem, da je konec šele takrat, ko je res konec. Zato sem izven (ne)varnega zavetja (ne)doma poiskala moč, se umaknila od bojev s sovražniki, ki so me prepričevali, da me lahko ugonobijo, in se postavila na lastni dve nogi. Tisti dve, ki sta v vseh desetletjih preskočili še tako visoko neusmiljene skale in doskočili na tla. Zadihala. Se pomirila s seboj. Si rekla, da je že res, da nikoli ne bom mama, kot bi si želel nekdo drug. Lahko pa sem ob zvestobi sebi najbolj trdna skala svojima otrokoma, ki jima ponujam izkušnje. Želim, da padeta in se naučita vstati. Me vidita nemočno in vidita celo jokati. Ponujam jima, da sta drugačna v današnji želji vseh nas po ugajanju. Nudim jima varno zavetje doma, ki ni vedno čist in ta dom je zatočišče tudi za njune prijatelje. Naposled mir, kjer se rane celijo in ljubezen najde pot na plano. Tudi v rokah še tako zadržanih najstnikih ali predvsem pri njih. Ko oči začnejo spet žareti in ni napačnih besed ali narobnih korakov.
Že res, da morda nisem dovolj dobra mama v očeh drugih, vendar danes vem, da sem najboljša mama, ki se je rodila takrat, ko sem povila svojo prvorojenko in tega mi nihče več ne more več odvzeti!
