foto: Sašo

Počitnice so čas za počitek, jaz pa se prve tedne sploh ne morem sprostiti, mož benti, ker posegam za računalnikom in otrokom je dolgčas. Ob njih se vedno sprašujem, kdo je animiral nas? Katere so bile vse tiste dejavnosti, ki so nas zamotile čez vroče dopoldneve, ko so starši bili v službi? Jaz se spominjam le poznega vstajanja in dolgega dneva, ki sem ga preživela na dvorišču. Družbe ni manjkalo, o hrani nismo razmišljali, ker smo le pogreli to, kar je nastavila mama in denarja nismo potrebovali.

Nekega dne sem si zaželela, da bi ves dan preždeli v pižamah in spalnih srajcah. Komandir Micka sem lahko bila le zato, ker sem bila od sestre, sestrične, bratranca in ene od sosed pač starejša. Vse je šlo kot po maslu. Na začudene obraze iz avtobusov in avtomobilov – davek življenja ob cesti  – se nismo ozirali, šele moja mama nas je (beri: me je) pošteno oštela in v petih minutah smo vsi rajali naprej v prvih kratkih hlačah in majici, ki smo jih našli. Najljubše igre so vsebovale otroške vozičke. Vanje smo polagali mucke in jih celo oblačili. Danes bi zagotovo na naša vrata potrkala policija za živali, vendar se mi je takrat zdelo, da naši ljubljenčki ob skrbi (pre)mladih mamic prav uživajo. Ko smo dopolnili določena leta, ki so se staršem zdela sprejemljiva za obisk kopališča, smo pograbili eno brisačo, v majhne denarnice stišali nekaj drobiža in se s starimi Poniji podali na pot čez gozd. Klanec je bil preveč navpičen, da bi ga prevozili v eno, zato smo se kot račke drug za drugim počasi odpravili na višje ležeče pokrajino. Za kolesarnico je bilo škoda denarja. Če si ostal brez sedeža, luči ali celo kolesa, si bil kriv pač sam. Tam sem se naučila skakati v vodo in priznam, da so bile največje frajerke celo zgoraj brez. Od lanskega poletja dalje, sem na mestnimi kopališči spet navdušena.

 

foto: Petra Greiner

V mojem mestu imamo danes le enega. Ta je streljaj proč, ponuja odlično vodo, dovolj trate za dopoldanski oddih, kamor se odpravimo po tem, ko Sofio odložimo v vrtec, in minimalno ceno, ob kateri na sanitarije in misel, da bi ga bilo res treba obnoviti, samo zamahnem z roko. Bo že, ko bo. Ampak ob prihodu moram narediti objave, ki niso zame in jih ne morem pripraviti vnaprej. Zato ob tem zagledam možev pogled, ki sprašuje: “Ali res moraš?” Kimam.  On, ko zapre računalnik neha delati. Ljudem ne ureja socialnih profilov preko telefona na dopustu, ni mu treba odgovarjati na službene mejle in prav tako se ne ukvarja z lastnimi profili. Kaj pa jaz? Moj telefon, ki predstavlja moj dodatni zaslužek, je moje veselje ob fotografiranju in navdih, ko lahko gledam izjemno ujete trenutke drugih – tiste, ki ne vsebujejo povečanih ustnic, pretirano izrazitih zadnjic in polikanega obraza. Ne spremljam števila minut, ko ga držim v rokah, le priznam, da sem deloholik.

Ta, ki se mora prve dneve počitnic najprej navaditi na polno hišo (beri: stanovanje v katerem si dva od treh otrok v isti sobi gresta na živce), zorganizirati delo na minimum, da stvari vsemu navkljub tečejo nemoteno in ki je vmes prepričan, da poletnih počitnic ne bo zvozil. Stiska se velikokrat pojavi tudi pri pakiranju za dopust, natančneje glede izbire knjig, saj se zgrozim ob misli, da mi branje tam ne bi steklo. Pa sploh letos, ko sva na morje otroke peljala po mnogih letih. Si predstavljate šok? Ko bi morala brez knjige, ki bi me potegnila vase šteti oblake, se ubadati s kopalkami mimoidočih žensk, ugibati diagnoze šepajočih moških in biti pretirano zabavna za otroke. Ker tega res ne znam početi. Katastrofalna animatorka sem in grozljiv zabavljač za najmlajše. Jaz sem z njimi najraje jaz sama. Takšna kot znam biti. Pristna in brez tega, da bi razmišljala, kako bom osrečila svoja piščeta.

Nekoč je učiteljica omenila, da so počitnice za počitek. Lahko si predstavljate, kako je bil razred 17 letnikov presenečen, ob enem pa radosten. Skozi šolski sistem smo jih preveliki meri porabili za učenje. Sploh tiste krajše in se tako ob poletnih – daljših sprva težko sprostili, kot danes jaz.
Sem deloholik. Priznam, ampak poletja je konec in že lažje diham. Otroci so v šoli in vrtcu, mož vse manj dela od doma. Dva namreč ne moreta ždeti skupaj, čeprav se računalnika ne stikata, saj se do popoldneva lahko že naveličata, kar pa bi bilo za ljubeč odnos v dvoje res škoda. In kako sproščena bom za krompirjeve počitnice? Vam sporočim.

 

foto: Petra Greiner

 

info:
Fotografije so bile posnete med kratkim vikendom na Kekčevi domačiji, kolumna pa napisana za revijo Elle.

 

1 thought on “Deloholik med počitnicami”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI