foto: Petra Brenk

Nekatere ljudi preprosto spoznaš ali bolje rečeno prepoznaš preko spleta. Nato se srečaš v živo in ugotoviš, da imaš ne glede na število let, ki stojijo vmes, veliko življenjskih nazorov preprosto sorodnih. Gašper Cevtič ni dijak, ki bi dneve prazno presedal pred računalnikom ali zabijal čas z računalniškimi igrcami, on že danes verjame v lastno pot in ve, da se bo cilj zgodil. Ob tem pa, se z razliko od mnogih, preprosto ne obremenjuje kje in kdaj se bo to zgodilo.


Gašper zdi se, da si prezgodaj odrasel. Sama ti glede na tvoje aktivnosti nikoli ne bi pripisala le toliko let. Kako to? Čemu to pripisuješ?

Ne bi rekel, da sem prezgodaj odrasel. Mami se še vedno velikokrat razjezi, ker kot vsi najstniki, kdaj pozabim umiti posodo in odnesti smeti, ati še večkrat, ko ga pozabim poklicati. Se mi pa je res velik pokazatelj o ‘odraslosti’ prikazal včeraj v poštnem nabiralniku, saj je domov prispela prav posebna knjiga, ki je zaokrožila letošnjo podelitev Nagrade Karla Velikega, nagrade financirane s strani Evropske unije, ki vsako leto združi mlade, ki so v preteklem letu v svoji državi zmagali z najboljšim projektom namenjenim za mlade. Kot slovenski predstavnik sem maja v Aachnu predstavljal svoj projekt in spoznal ‘evropsko smetano’ politikov in drugih, ki veljajo za odločevalce naše Evrope.  Pomembno in potrebno se mi zdi, da se na mlade ne gleda s prezirom, po drugi strani pa tudi po nepotrebnem ne kuje v zvezde. Se mi zdi, da sem sploh za voljo dela v različnih mladinskih organizacijah ogromnokrat poudarjal, kako se dijakom ne prisluhne, skozi čas pa ugotavljam, da se velikokrat prisluhne napačnim. Ne me narobe razumeti, ampak dijak iz ‘ljubljanske elite’ težko govori za tistega, katerega mama samohranilka ob treh otrokih ob dveh službah ne zmore plačevati položnic. Biti na realnih tleh se mi zdi najbolj pomembno v času srednješolskih let, čeprav marsikdaj tudi pri meni ni tako. Če se vrnem na rokovanje z vsemi tistimi evropske odločevalci se mi zdi, da so eden izmed najbolj zgovornejših razlogov, zakaj obstajamo aktivni dijaki in to je zato, ker so v prihodnosti nujno pomembne še kakšne druge kot samo podnebne spremembe.

 

foto: Lena Uranjek

Na kateri univerzi te bomo srečali? Kaj te ta hip sploh zanima, obseda? V mislih imam kak študij, interes, dejavnost?
Zanima in obseda me veliko stvari, predvsem so med temi tiste, za katere imam to srečo, da jih lahko počnem v obliki študentskega dela. Zadnje čase odkrivam strast za tiskanimi in digitalnimi oblikami medijev, saj za Slovenijo pokrivam švedsko aplikacijo Squid, namenjeno spodbujanju generacij moje starosti k branju novic, kjer mi je še posebej všeč to, da moji nadrejeni na mojo starost gledajo s ponosom in so nadvse veseli mladostniških okrepitev in zagona, kar se mi še v Sloveniji ni zgodilo.
Organizacija  je velik del mojega življenja in morda imam ravno za voljo tega tudi glede študija in univerze na grobo začrtane smernice, ampak se mi sistem in način izbire zdita tako zgrešena in popolnoma mimo. Hodim, verjamem v pot in vem, da se bo cilj zgodil. Se pa ne obremenjujem, kje in kdaj.

 

foto: nejc Furek

Se ti lahko zgodi, da boš tudi ti pri 35 letih tisti povprečni Slovenec, o katerem si govoril v enem od intervjujev? Kaj je tisto v človeku, da ni ‘po jusu’. Če pogledam sebe nisem bila v nobenem obdobju življenja povsem običajna. Je to naša in gotovo tvoja prednost?
V intervjuju sem se mogoče narobe izrazil, kaj sem hotel v glavnini prikazati z opisom povprečnega 35-letnega Slovenca, saj sem v ospredje hotel postaviti to, da se mi zdi, da smo Slovenci zelo naveličani služb, ki jih opravljamo in predvsem plačila, ki jih za opravljeno delo prejmemo. Zanimivo mi je spremljati, kako dolgo še bomo čakali, da se zbudimo iz proletarskega sna. Ob tem se mi zdi izpostaviti tudi to, da so me doma vedno učili, da je čisto vsako delo častno.
Kot majhnega otroka me je marsikdaj bilo sram povedati, da moja starša delata s tistimi, ki so na samem robu naše družbe. Bilo je toliko prezirljivih pogledov ob tem, da moj oče rešuje življenja brezdomcev, mama pa skupaj s svojimi varovanci v centru za osebe z motnjo v duševnem razvoju premaguje izzive in ovire vsakdana.
Danes na to gledam kot veliko darilo, saj se mi je za voljo tega zelo hitro in dobro razvil socialni čut,  mislim, da tudi čustvena inteligenca, kar pa je v današnjih časih velika redkost.  “Đabe tebi” doktorat, če si izobražen zgolj na področju astronomske kvazifizike.

 

foto: Zala Šeško

Iz mojega zadnjega govora se lahko spomniš, kako sem gimnazijce opomnila, da na dijake poklicnih šol gledate rahlo zviška. Se motim? Je več solidarnosti tudi v samem razredu med tistimi, ki imajo zaradi staršev veliko več, napram tem, ki imajo bistveno manj?
Bi rekel, da sem tudi o tem imel pred dvema letoma čisto drugačen pogled kot danes. Nikoli nisem na poklicne srednje šole gledal prezirljivo, temveč bi rekel, da bolj z nerazumljivostjo, saj največkrat sodimo o tistem, o čemer vemo najmanj.
Za solidarnost mislim, da se vrača v šolske klopi, pa izhajam iz tega, da obiskujem gimnazijo, kjer se zavist voha na vsakem hodniku. Mladi počasi ugotavljamo, da je lažje ponuditi roko in da smo skupaj močnejši. Prav tako se na socialna razslojevanja ne oziramo, in zato tudi mislim, da za enakopravnejšo obravnavo otrok niso potrebne uniforme, ampak predvsem vzgoja ter sprejemanje otrokov drugačnosti. Je pa seveda tudi res, da živimo v času, ko je otroku lažje etiketirati odločbo s posebno prilagojenim programom, olajšavami itn. Pozabljamo pa, da odločb, statusov in pogodb ne bo, ko se bomo prijavlja na delovna mesta. Ali pa tudi, nikoli ne veš, živimo v modernih časih.

 

grafika: Gašper Cvetič

Kaj počne Gašper na tih deževen dan?
Rad imam dež, opominja k temu, da se je potrebno vsake toliko ustaviti, pogledati naokrog in biti ponosni na vse, kar smo dosegli. Seveda brez dolgega seznama opravkov nikoli ne gre in zaenkrat mi je to všeč, ker me poganja kot en neustavljiv stroj, ki ga ne zmanjka. Ob tem vedno iščem popolno ravnotežje s časom za stik z drugimi, ker je ob kavi in klepetu vedno lažje.

 

Kaj si lahko dijaki obetajo na petkov dogodek in sicer na 4. Konferenci mariborskih dijakov?
Kot vodja Dijaške skupnosti Maribor se velikokrat spopadam in spogledujem s tem, kaj ponuditi na področju dijaškega življenja v Mariboru, kar zna biti v veliko breme. Marsikdo si ne predstavlja, kaj vse zavzema vodenje mladinske organizacije – od financ, nenehnega iskanja kadra in zaupnikov, do usklajevanj, zavrnitev in težkih dni. Trudim se, da ne bi diskriminirali in že v začetku izključili nobenega izmed prib. 8000 mariborskih dijakov. Za 4. Konferenco mariborskih dijakov, ki bo v petek potekala pod sloganom #Iskreni, menim, da je dogodek, ki to podpira. Predvsem mi je všeč, da smo si tokrat upali oddaljiti od že nekega ustaljenega tematskega sklopa podjetništva v nekaj vsakdanjega, kar pa bodo predstavile štiri zelo nevsakdanje predavateljice.

 

grafika: Gašper Cvetič

 

info dogodka – klik
Dijaška skupnost Maribor

 

 

 

1 thought on “Dijak, ki verjame v pot in cilj”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI