foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Revijo, ki jo držite v rokah, bere tudi moj mož. Opominjam bolj sebe, kot pa da bi želela razkriti vam. Namreč, konec tega meseca, točnega datuma nikoli prav ne vem, ker sem tam pri številkah 28 in 29 dislektično naravnana, bova seštela deseto skupno leto v zakonu. No, kljub zavidljivi starosti najinega viharnega, kritičnega in krivuljasto zahtevnega zakona se moram ozreti nazaj na skromno poroko. V lastni tihoti (takrat sem še veliko molila, danes pa sem samo tiho) sem si obljubila, da mu bom za deseto obletnico pričarala obred po njegovih željah. Torej, da bi bila le on in jaz ter jaz in on. Nekje v samoti. K njej zadnja leta vleče tudi mene, čeprav deluje drugače. Brez ceremonij, civilnega in cerkvenega obreda, pa tudi brez muzikantov, ki se jim smejim še danes. Bili so obupni, midva pa sva po tečaju tanga želela s plesom pričarati argentinski večer, pa sva bolj ali manj le stopicala na mestu. Meni je bilo za vse okrog naju še kako vseeno. Kakšna lepo okrašena dvorana, lepo vas prosim. Rajali smo v lovskem domu, ki je bil zastonj, in ob vstajanju si moral paziti, da se ne napičiš na nevarne rogove. Žal mi je za vse siceršnje ravnanje lovcev, ampak gostje so se počutili res odlično. On bi bil ponovno v obleki, ker je kljub računalniškemu poklicu vsak dan v suknjiču, jaz pa se še nisem odločila, za kaj bi zamenjala tisto preprosto obleko iz novoletne kolekcije in po meri zašit plašček z izvezeno obrobo. Da je bilo konec aprila grozljivo mrzlo, ne upam niti napisati, rada pa priznam, da mi je bilo pri srcu več kot toplo. Tolažim se, da smo vsaj odlično jedli, in to celo dva dni zapored, ter pili, kot se za dogodek spodobi. Začetek se sicer bere odlično in si ob njem želiš razburljive izpovedi, ki kljub uvodni nerodnosti pristane na uspešnem jahanju havajskih valov, ti sam pa veš, da je bil ves čas pod tabo jež. Oprostite, če sem netaktna, ampak starejše ženičke mi pripovedujejo, da pravljice o neizmerni in vsakodnevni pojoči ljubezni ni. Dobro, že razumem, če jo imate vi, ampak pri nas doma se je včasih treba ugrizniti v jezik. S svojim dragim sem sila nežna. Z očmi zavijam tako, da jih kar zaprem, in kričim takrat, ko sem sama. No, to si želim. Na otroke kričim takrat, ko me razjezi on. Uf, zaloputnila bi z vrati, če bi šlo, ampak naša imajo varovalo, da se to ne da tako filmsko, kot bi sicer lahko zadovoljilo človeško jezo. V desetih letih sem vsaj desetkrat pomislila, da bi bilo bolje, če greva vsak v svojo smer. Saj ne, da ne najdem izhoda, tudi vrata vidim. Včasih držim celo za kljuko, potem pa na hitro premečem sem ter tja pluse in minuse ter se spomnim, da sem ob treh otrocih zelo rada sama z njim. Da mi je še vedno toplo, sploh takrat, ko sva oba zleknjena na domači zofi in se pokrijem s toplo odejo. Morate vedeti, da je pri starejših ženskah, lahko zapišem tudi ’tistih v letih’, prekrvavitev res občutljiva in stopala so lahko tako mrzla, da odženejo še tako strastnega ljubimca. Zato si sama večkrat raje nadenem nogavice. Tako mi postane toplo tudi pri srcu, čeprav me zadnji otrok tik pred spanjem prevečkrat kliče, druga deklica me prebuja ponoči in prva me tako razjezi, da dobim sive lase. To slednje je le izgovor za barvanje – seveda v naravnih tonih. Če sem v svoje življenje znala sprejeti posebno deklico, potem lahko z gotovostjo rečem, da bom konec meseca ponovno podpisala pogodbo za naslednji deset let, ker mi je tisto ‘do konca svojih dni’ preveč nepredstavljivo in me plaši. Ampak s takim tempom in vztrajnostjo, ki je bila prisotna doslej, nama bo morebiti zares uspelo.

20160319_164818-1Kolumna je bila napisana za revijo Grazia.

1 thought on “Do konca življenja se sliši prehudo”

  1. Petra, ne morda, ZAGOTOVO. Sem prepričana.
    Po naslednjem desetletju se boš ozrla nazaj z še več ljubezni.
    NAJ BO DAN LE VAJIN. Čestitke ob obletnici.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI