foto: Petra Greiner

Ni običajen dan. Medtem, ko je mož odšel na team building, kamor za moje pojme oddide premalo krat, sem sama odromala z vsemi tremi otroki v hišo svojega očeta čuvati babico. Prav ste prebrali. O varuškah za starejše osebe še nisem brala, čeprav bi jih družine, ki skrbijo za svoje starše nujno potrebovale. Sicer zdoma kljub nepokretnemu človeku, ki razume, da skočiš v trgovino, žal na enodnevni izlet in večurno praznovanje rojstnega dne preprosto ne moreš. Potrebuješ nekoga, ki mu bo ponudil malico, prinesel svežo vodo in celo previl. Če nimaš osebe, ki bi mu popolnoma zaupal, potem kjerkoli že veseljuješ, ti tam nikakor ne bo uspelo uživati, kot bi lahko sicer.
Moja starša sta odromala na praznovanje častitljivih osemdeset let. To je čas, ko si pravzaprav vesel, če si še pokreten, še lahko voziš avto, kar ni sposobnost, ki bi ti bila dana kar tako in srečen si, ko od drugega preprosto nisi odvisen. A v naši družini si je preprosto treba pomagati. Prevzemamo področja, kjer smo močnejši in več ali manj smo sredi noči pripravljeni skočiti tudi iz postelje, pa naj bo, karkoli že je. Ob zelo prizadetem otroku, ti zagnana in pomoči ponujajoča družina s prijatelji vred pride še kako prav. To potrebujejo tudi tisti, ki skrbijo za starostnike.

Odkar je moja sestra, ki ji po domače povedano prizadeto hčerko najbolj zaupam v varstvo, odšla z vso družino vred ponovno v tujino, potem za nočitev ali maksimalno dve, svojo hči prepustim v roke svoje mame. Ampak njene roke imajo svojo kilometrino, ki se kaže tudi v bolečih sklepih in ji zato več kot petnajst kilogramov težko hčerko redko puščam v varstvo. Govorim o dnevih, ko sta druga dva otroka gozd proč in midva z možem preprosto sama, a nikakor ne osamljena. Povem vam, da ob treh otrocih, dodatnem kromosomu in vseh preostalih posebnostih, da ne rečem ravno težavah, potrebuješ čas le zase. No, prostor, ko obstajata le dva. Noč, ko se nihče v isti sobi ne joče že celih sedem let in pol (v mislih imam drugorojenko) in  večer, kjer ne tekamo od otroške sobe do kopalnice in nazaj, ampak si ob večerji zreva le drug drugemu v oči. Zato še kako brez težav in ob končani srednji zdravstveni šoli svoji mami vrnem uslugo tako, da babici tedensko kar v postelji umijem glavo. Ne boste verjeli, kako odličen občutek je, ko te postelja objema že preveč mesecev, in imaš že (samo) umite lase. Potem te nekdo sicer kar leže celega umije, namaže s hranljivimi žaubami in na koncu počasi in v miru dvigne z nje ter posadi na invalidski voziček. Sami veste kako blagodejen je lahko tuš in, kako lahkotneje se počutimo, ko z las speremo tiste težke misli. Voda in preprosto milo imata blagodejne učinke, čistoča pa pozitivno vpliva tudi na dušo samo, čeprav v tem ni nobene globoke filozofije.
Tako mi ob tem, ko povsem sama skoraj z enim samim zamahom preoblečem še njeno celotno posteljo, misli uidejo v zgodovino. Spominjam se srednješolskih let, ko smo vstajali ob peti uri zjutraj, saj smo na oddelkih uniformirani stali že ob pol sedmih in niti minute kasneje, negovali novorojenčke, izobraženim gospem čistili rane in za roke držali umirajoče starčke. Pomislim, kako se dijaki omenjene šole, v svojih najranljivejših letih dotikajo boleznih samih, medtem pa, verjeli ali ne, nanje gimnazijski sovrstniki gledajo milo rečeno zviška. Ne vem kako sem zmogla, čeprav me je pri močeh držala zavest, da je to le odskočna deska za študij fizioterapije, ki sem ga še kako opevala. Po vseh teh letih pa spoznavam prav nasprotno. Prav preprost dotik in odlično izpeljana nega, ohranjata človeka pri življenju. Človek, priklenjen na posteljo se lahko ob sveži pižami in počesanih laseh počuti prav tako dostojanstveno in otrok, ki ne zmore ničesar, raste in se razvija tudi zato, ker uživa ob suhi ritki in okusni, čeprav pasirani hrani. Zato je roka, ki se te dotika, medtem ko je sorodnikom že samo neprijetno stati ob tebi, zlata vredna. Tudi iz tega razloga se otrok, ki izgledajo neprištevni in starostnikov namesto pogleda proč, preprosto dotaknem in jih na tak način pozdravim.

Pomislim tudi, da posamezniku intelekt lahko prinese odlično službo in te znanje mnogih jezikov ponese naokrog po svetu, vendar ob koncu ali ne začetku življenja šteje le ljubeča roka, ki te spremlja. Priznati je treba, da človeški dotik daje sočloveku več, kot tisoč lepih besed skupaj.

foto: Petra Greiner

1 thought on “Dotik vreden več, kot tisoč besed skupaj”

  1. Draga Petra, tako čudovito opisana realnost, ki si, kljub vsemu, zmore nadeti rožna očala.
    Nedavno sem se zazrla v skupino mladostnikov s posebnimi potrebami in razmišljala o njihovih potrebah. Neskončnih. Kadar sem s starši, ki niso več mladi, se zamislim drugače. Starše starše smo mi že pospremili… Otroci zahtevajo svojo energijo. Napolnjujejo. A vendar…
    Všeč mi je, da si vzameta čas in si vmes napolnita baterijo tudi sama.
    Vsem generacijam pa je dotik tisti, ki zdravi. Daje smisel.
    Na stiske. Dotike. Objeme. In poljube.
    Teh ni nikoli preveč

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI