foto: Doris Markač

Ko par načrtuje rojstvo svojega otroka, ga ob tem spremljajo občutki sreče, pozitivne vznemirjenosti, radovednost in veselja. V svojih mislih par ustvari idealno podobo svojega sina ali hčerke. Ob takšnem veselem vznemirjenju ne pričakujejo, da bi lahko šlo kaj narobe, še posebej, če je med nosečnostjo vse v redu. Ko pa se rodi otrok s posebnimi potrebami, se »idealna« podoba otroka v trenutku poruši.
Ideja za raziskovanje te tematike se je porodila med prostovoljnim delom z otroki s posebnimi potrebami. Ob delu z njimi in med opazovanjem vsakodnevne rutine pri njihovih družinah so se mi porodila vprašanja, ki so pomembno vplivala na nastanek mojega magistrskega dela. Skozi delo z otroci s posebnimi potrebami sem se spraševala naslednje:

Kako je s straši, ko se jim rodi tak otrok?
Kaj doživljajo?
Kako to vpliva nanje?
Kakšna preizkušnja je tak dogodek za partnerja?
Kako, kateri in v kakšni meri lahko določeni vidiki partnerskega odnosa služijo kot opora ob soočanju s tem dogodkom?

Pomembno mesto sem namenila občutkom, s katerimi se pari spopadajo, ko so seznanjeni z otrokovo diagnozo, kako novica o otrokovem zdravju vpliva na partnerski odnos – ali so vse te stiske privedle do težav v razmerju ali pa ju je ta otrok še bolj združil. Vprašali sem se tudi, koliko časa je sploh potrebnega, da starš/partner sprejme posebne potrebe svojega otroka in kaj jim pri tem najbolj pomaga.
Fenomenološka raziskava mi je omogočila približati svet doživljanja naših udeležencev. V raziskavi smo opravili pol strukturirane intervjuje s sedmimi pari, ki so starši otroka s posebnimi potrebami.

Rezultati so pokazali, da se najprej pojavi stanje šoka. Pri nekaterih udeležencih so se pojavili še občutki jeze, žalosti, tesnobe, razočaranja, negotovosti, medtem ko so nekateri poročali, da so se čutili vržene v to situacijo in niso razmišljali o ničemer drugem. Vsem udeležencem je v tej težki situaciji veliko pomenila predvsem podpora partnerja, s čimer so se tudi lažje soočili s posebnimi potrebami svojega otroka. Kaj pomeni sprejeti posebne potrebe otroka, je težko opredeliti, so pa rezultati raziskave pokazali, da je za to potreben določen čas, ki je odvisen od vsakega posameznika posebej. Nekateri so posebne potrebe otroka sprejeli takoj, nekateri so za to potrebovali tudi do treh let, so pa poudarili, da posebnih potreb svojega otroka ni mogoče nikoli v celoti sprejeti. Razlogi, da so starši lažje sprejeli posebne potrebe otoka kot del vsakdana, pa so napredek otroka, rojstvo naslednjega otroka, sodelovanje v partnerskem odnosu in njegova trdnost ter da so enostavno sprejeli nalogo, ki jim je bila dodeljena.
Na podlagi dobljenih rezultatov lahko rečem, da gre vsak posameznik skozi stopnje in faze žalovanja ob izgubi podobe »popolnega« otroka, a morda vsak na svoj način. Nekateri posamezniki doživljajo vsa čustva, ki bi naj veljala za določeno stopnjo, nekateri le del njih. Ugotovila sem, da se v partnerskem odnosu lahko pojavijo tako negativne spremembe, ki se lahko z voljo in trudom vsakega od partnerjev izboljšajo in popravijo, kot tudi pozitivne spremembe. Sklenem lahko, da je zelo pomembna podpora partnerja pri soočanju s tako težko izkušnjo, kot je rojstvo otroka s posebnimi potrebami. Zato je pomembno, da ob rojstvu bolnega otroka starši ohranijo del sebe in partnerski odnos.

Opazila sem, da v družini z otrokom s posebnimi potrebami partnerstvo postane veliko bolj zaznamovano s skrbjo za otroka kot pa z ohranjanjem zdravega partnerskega odnosa, kakor v družini z zdravim otrokom. Vendar pa v odnosu kjer sta partnerja znala ohraniti razmejitve med partnerskim in otroškim podsistemom, so tudi odnosi, počutje in razmere postale boljše. Pomembno se mi zdi, da si ob težki novici partnerja dovolita vzeti čas za žalovanje oziroma čas, da predelata in sprejmeta novico o otrokovem zdravstvenem stanju. Čeprav pride trenutek, ko je težko, je pomembno, da si partnerja znata stati ob strani, se poslušati in sprejeti občutja drug drugega ter obojestransko spoštovati potrebe.

Kljub temu da živimo v modernem svetu in je o posebnih potrebah otrok vedno več govora, ugotavljamo, da so posebne potrebe še kljub temu bolj kot ne tabu tema. Kljub ozaveščenosti del okolice takšnim družinam namenja neprijetne poglede. Nekateri ljudje kdaj prehitro obsojajo, preden resnično spoznajo družino ali posameznika s posebnimi potrebami. Zato je pomembno, da negativne izraze, namenjene osebam s posebnimi potrebami usmerimo na vrednote posameznika – kaj le-ta zmore in kakšne so njegove potrebe.

Laura Matjašič, magistrica zakonskih in družinskih študijev

 

2 komentarjev na prispevek “Doživljanje partnerskega odnosa ob soočnaju z rojstvom otroka s PP”

  1. Če ob otrocih postajamo straši, se ob ‘posebnih otroci’ kalijjo posebni starši.
    Če nam, z zdravimi otroci, zadostujeta večer, urica, dan, mislim, da si zaslužita starša posebnega otroka kakšen dodatni vikend, mini počitnice, nekaj več. Gratis.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI