index
foto: Petra Greiner

Strinjam se, da sem vas nagovorila malce preveč po domače, čeprav sva v zadnjih letih spregovorila nekaj ne le prijaznih, ampak tudi pristnih besed. Namesto uvoda vam moram priznati, da smo dediju Franciju dali partizansko (če se to danes sploh sme reči) ime Gospod župan. Čez hladne dni si ob praznikih in prihodu v center nadene klobuk, močno dioptrijo nosi s seboj že vse življenje, to kar pa ga iz mojega zornega kota povezuje z vami je izredni čut za ljudi, socialno stisko in občo dobroto.
Za razliko od vas ima dedi ducat kokoši, za katere skrbi in zasluženo pokojnino. Ob koncu svoje poslovne poti ni bil kaj prida uspešen, saj je zaposlil sorodnika, ki je imel le nekaj let do pokojnine, a ga je zaradi premnogih napak bil prisiljen odsloviti, ta pa ga je „v zahvalo“ tožil. In veliko mlajši drugi, ki nikjer drugje ni dobil pripravništva, je bil tako hraber, da ob nesreči, ki si jo je prizadejal na stroju medtem ko je izdeloval neko reč zase, nagradil prav tako z izsiljevanjem čim večje zavarovalnine iz njegovega naslova. Nekaj ostalih delavcev so si vijake, les in tudi manjše priročne stroje vzeli za domov in jih kasneje uporabili za lastno obrt. Večji naročniki, ki so zavohali njegovo naivnost, pa so ga opeharili do te mere, da je bil svojo mizarsko delavnico primoran zapreti.
Veste, poznam škodoželjnost ljudi, ki jim je tuja stiska ali propad celo pogodu, meni pa vas je iskreno povedano na županskem stolu žal. Želela bi si, da bi že enkrat udarili po mizi, kokoši prešteli, po potrebi počistili, se obdali z zaupljivimi, z znanjem, predvsem pa izkušnjami polnih ljudi, ki pa jih ne bi bilo dovolj niti za en kombi. Veste, prevelika gneča lahko potepta še tiste zadnje sadike, ki želijo na plano.
Morda se zdijo prigode mojega očeta brezpredmetne, vendar, če ostaneva pri samostojnih obrtnikih, je potrebno omeniti, da je obupan celo eden poslednjih krojačev, tam ob klavrni podobi naše tržnice. Pravi, da je povsem obupan zavoljo stiskanja s strani države, morda pa si je potihem celo želel, da bi vam obleko sešil on sam, četudi na moj račun. Oprostite, račun mestne hiše.
Hodite čez vikend na domačo tržnico in se pogovarjate z premraženimi branjevkami? Moj mož mi je zadnjo soboto po prihodu iz nje celo navrgel, da znamo v našem mestu uničiti to, kar je uspešno celo na vasi. Zgrozilo me je dejstvo, da je moškemu z odlično izobrazbo, družino in ne tako slabim delovnim mestom iskreno žal, da je periferijo takoj ob prvih samostojnih plačah zamenjal za center in ne za katero drugo mesto v tej državi.
Rekli boste, da ne razumem resnosti položaja ali stanja, ki vam je bil ob prevzemu mesta podarjen. Jaz pa vam želim le povedati, da mene ob tem, ko se mi je rodil zelo prizadet otrok, nihče ni vprašal ali želim postati mati takšnemu otroku, vi pa ste se (upam vsaj) za ta položaj, ki ga imate danes odločili pri polni zavesti. Sploh če omeniva dejstvo, da ste se za omenjen stol odločili tudi drugič.
Žal mi je, ko poslušam klevetanje na vaš račun, ker vas dojemam kot dobrega človeka, v katerem vidim socialni čut dedija Francija. Vendar moje mesto potrebuje vodjo, ki premore mnogo več kot le tečaj za plavalnega učitelja.

Dragi gospod župan, prebivalci vašega mesto smo že na dnu. Nižje morda niti ne gre.

Tekst je bil zapisan za internetno stran časnika Večer.

1 thought on “Dragi gospod župan”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI