foto: Petra Greiner

Vladimir Vlaškalič je zaznamoval igralski svet in nam ponudil vloge, ki so zaradi njegovega pridiha pridobile sočnost in všečnost, četudi niso nosile pozitivnih lastnosti. Je igralec, ki pušča za seboj močan pečat v igralskem svetu in pred seboj ponuja izraznost njegove najčistejše pristnosti. Človek, ki odprto spregovori o izgorelosti in naporih preprostih opravil pokaže družbi ogledalo. Je pošast, ki vsakršno drugačnost preprosto izvrže.

V svojem poklicu imaš mnogo različnih vlog in gostuješ v mnogih likih. Kdo je Vladimir brez vlog?
Ta Vladimir ima starše, sestro, nečakinjo, staro mamo, sorodnike v Vojvodini, na Goričkem in Ljubljani. Mimo družinskega drevesa sem le nemirna dušica, ki potuje po svetu. Oseba, ki je rezervirana in skeptična. Rezervirana do družbe in preprosto nisem za čredne nagone. Jih le opazujem, ne udejstvujem. Lahko bi rekel, da sem opazovalec sveta. Pustim, da svet pada vame. Ko sem pomirjen, predvsem, ko nimam dela, se mi zdi, da nimam potrebe, da bi stvari predalčkal. Sem pa kritičen. Znam biti nestrpen do ljudi in velikokrat izpadem aroganten. Stvari jemljem preveč resno, ampak to ne pomeni, da nimam rada zabavnih reči. Sem neka mešanica vojvodinca in slovenske panonke. O sebi je preprosto težko govoriti.

Rodil si se v Murski Soboti, študiral v Ljubljani, skočil v Celje in pristal v Mariboru. Kako ravno tukaj?
Zaradi okoliščin časa, ki so se zgodile. Do 2007 leta sem živel v Ljubljani, potem sem prihajal zaradi dela. Z mestom se sprva nisem povezal. Saj tukaj nisem živel, pač pa le delal. Tretjo sezono mi je mesto zlezlo pod kožo. Postajalo mi je bliže in jaz njemu. Vse do danes.

O izgorelosti, predvsem pa anksioznosti ljudje ne govorijo zlahka. Kje je ta ujela tebe?
Junija 2014, ko smo delali Revizorja, sem videl, da sem fizično ‘out’.  Mislil sem, da rabim le malo počutka in bo vse tako, kot prej. Ampak to se ni zgodilo. Kljub počitku, nisem imel prave volje. Momenti padcev, so bili že kako leto nazaj, česar nisem zaznal. Leta 2014 pa me je pobiralo. Nisem zmogel koncentracije, ne fokusa. Telesno pa sem padal. Bile so prisotne senzacije, ki jih dotlej še nisem doživel. Nisem mogel priti k sebi, četudi sem hotel počivati. Nisem imel kontrole misli. Takrat me je začelo skrbeti, saj so me izčrpavali že samo pogovori z ljudmi, kaj šele oder in fokus na njem. Občutki, kot ne bi mogel dihati, utrujenost, brezvoljnost, suho grlo… Kot da nimaš kaj dati. Misel na vaji, da bom moral stopiti v vlogo, je bila naporna. Nobenega veselja ni bilo. Ko smo delali Mrtve duše, me je režiser razumel. Želel sem imeti mir pred drugimi in pred samim s seboj. Postal sem asocialen. Poskušal sem se umiriti in  počivati. Prvi močni spodnos se je zgodil, ko sem ob koncu sezone imel nenapovedan vskok v predstavo in sem ob tem želel iztisniti zadnje moči. Takrat je stisnilo mene samega. Ne spomnim se takratne premiere. Po njej so Vladu ljudje dajali roke, ta luščina je dajala roke nazaj in se smehljala. Ni bilo pozitivnih občutkov do sebe. Nič me ni zanimalo, razen dolžnosti, ki sem jih imel. In ob momentu sesutja ni bilo prijetno. Zadihan sem bil že ob hoji čez most. Imel sem občutek, da delam le to, kar moram in svojega življenja sploh nimam. Občutek popolne praznine. Ker na vajah nisem zmogel  vzdržati se mi je zdelo vse skupaj mentalno posilstvo. Čutil sem, kot bi me praskalo po srcu. Zato je bilo zame emotivno najtežje sprejeti dejstvo, da se mi na nek način gabi stavar, ki sem jo imel vedno zelo rad. In če ni v stvareh, ki jih počneš radosti in užitka ni, je vse brezveze.

foto: Petra Greiner

To kar opisuješ se dogaja mnogim. Vsak se odziva nekoliko na svoj način in si skuša pomagati. Kakšna je bila zate t. i. prva pomoč?
Mir, popolni mir. Brez dražljajev, ampak naravno sem predeloval več stvari. Prihajala je zima, razšel sem se. Moral sem na bolniško. Družba ima svoje interese in poti. Ko se nogometaš poškoduje, ga nadomesti nekdo iz rezerve ali novi igralec, ki ga preprosto kupijo. Temu se ob poškodbi ne očita. V igralskem svetu je drugače. Kolegi in prijatelji so mi ogromno pomagali. Z njimi sem lahko iskreno govoril o tesnobi. Najtežje je bilo soočenje s samim seboj po mesecu dni bolniške. Na odru in vajah ni šlo. Imel sem vnete kolenske vezi, pri vsaki besedi posebej sem se mučil, komaj sem dihal in od utrujenosti ponoči nisem mogel spati. Absurd. Počutil sem se kot s kopijem predrt vojak na bojišču. Dih je bil plitek. Moral sem se izkopati iz tega groba. Bil sem živ mrtvec. Nagrado Združenja dramskih umetnikov za sezono, ki se je sploh nisem spominjal, sem zabrisal v smetnjak.

Okolica se ob tem odziva različno. Nekateri tega nočejo razumeti, kakšni so bili odzivi pri tebi?
Nisem za te specialne družbe, črednosti, ovčjereje. Zakaj ne bi družba razmišljali drugače. Počakal sem v  dekompresijski komori. Preprosto sem počakal, da se znotraj telesa moje celice sinhronizirajo, šele nato sem lahko stopil v različne frekvence v odnosu z ljudmi.

Moj mož denimo nikoli ni posegal po tabletah. Pomagala mu je psihologinja, odkrito priznanje, tek in konoplja, ki je dotlej ni poznal. Pa tebi?
Telovadba, ki se ji ne odrečem odkar sem treniral nogomet in konoplja s CBDjem vred. Dobil sem nazaj občutek, da sem v trenutku samem in  seveda aktiven. To me je umirilo in fokusiralo hkrati. Prizemljilo in vrnilo navdušenje. Nisem vedel kaj naj pričakujem. Pri CBDju ni nobene zadetosti, le fukcionalen sem spet postal v svojem vsakdanjem življenju.

Zdi se, da je tesnoba, anksioznost, z izgorelostjo vred še vedno tabuizirana. Kako je v igralskem poklicu s tem?
V igralskem poklicu je druga dinamika in zadnja leta slišiš besedi ‘ne jamraj’, saj vendar služiš – publiki. Jaz dajem na odru, privat pa želim, da me pustijo ljudje pri miru.  Družba stigmatizira na mnogih podoročjih in ljudje nočejo govoriti o svojih slabostih. Družba je je veliko kolesje – pošast, ki jo je sistemsko uredilo nekaj ljudi. Ti odločajo o vsem. Ona je pošast, ki drugačne malodane izvrže.

foto: Petra Greiner

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI