vrteskanas5
foto: Marjan Laznik

Danes so moderne družine. Več ‘otročne’, ki vsebujejo psa in je postal že obvezni okrasek ob vozičku, otročad, ki obiskuje vsaj 3 obšolske dejavnosti in možje, ki nizajo takšne uspehe, da so podatki zadovoljivi za hvalospeve pred prijatelji. Jaz pa imam rada dobro vino, svojih pet minut miru brez otrok in moža takrat, ko stoji pred štedilnikom, ki si ga je izbral povsem sam.
Medtem, ko sem si še povsem sama nizala podobe idealne družine, sem imela v mislih moža, ki bo le kimal (pa čeprav vem, da bi se ga naveličala), otroke kot iz škatlice na kateri bi pisalo Vzgojeni in hišo z vrtom, za katerega bi sama skrbela šele na pozna leta. Dobila pa sem očitno tako po lastni (ne)premišljeni meri. Moškega, ki je moje popolno nasprotje, neprilagojene otroke, med katerimi si je ena ‘prišvercala’ dodatni kromosom in sedaj že pretesno stanovanje. Včasih izgleda, kot da delam reklamo za družine s posebnimi potrebami. Pa za naše otroke, ob katerih smo sprva jokali, govorili, da so se zmotili zdravniki z univerzumom vred in si na koncu le priznali navidezni poraz. V bistvu, pa nimam druge opcije, kot da sem sprejela dobljeno in se ob tem poskušam zabavati in se imeti z dodeljenimi (ali pridobljenimi) v ljubeznivi harmoniji lepo. Tako imajo nekateri indealno družino, mi pa le drug drugega.
Nervozna sem, ko pride najmlajši iz vrtca in mi poreče, da morajo ob koncu leta prinesti družinsko sliko. Na mestu  začnem stopicati, ko mi šele na banki rečejo, da je osebni izkaznici rok uporabe že potekel, jaz pa se spomnim, da so take kartice vseh mojih treh otrok prav tako potrebne zamenjave. Seveda, sem se navajena slikati. To celo počenjam za zabavo, nekaj za potrebe zavoda a najraje lovim v svoj objektiv domače potem, ko mi gospod zagrozi, naj mobilni telefon za božjo voljo odložim iz svojih prezasedenih rok. Fotografije za dokumente, priprave na omenjeno s posebnico in družinsko pakiranje v avto brez klime, pa me dotolče. Vse bi še izgledalo užitno, če se ne bi po dveh zamudnih tednih naposled spravila k frizerju. Če mi barva ne bi potencirala rdečega podtona in je kratko sedenje na frizerskem stolu postalo tako utrujajoče, da sem bila na na dan dogovorjenega sedenja pred objektivom pravzaprav povsem dotolčena. Moja ljuba Alenka v svojem frizeraju vse to dobro ve. Marjan pa si je za nas rezervira posebno uro, pripravil ležalne pripomočke in dodatne doze umirjanja živcev. Mi pa priletimo zadnji hip, ker sem mislila, da dela le do 18 ure, brišem sledove poznega kosila iz obraza prvih dveh otrok in si nanašam rdečo šminko kar pred ogledalom, ki bi potrebovalo več svetlobe. Sofio smo lovili po tleh, Levu razlagali, da se je (žal) treba smejati manj, kot pa kazati zobe in že smo sedli vsak na svoj dodeljen stol. Slednje sem kričala že ob vstopu, saj smo s skupinsko fotko za potrebe vzgojiteljice že zamujali. Na poti domov smo se gotovo skregali. Tega se več ne spominjam, ker je tako vsakdanje. Gotovo pa sem kričala naj zapirata okna, saj bomo posebnici na koncu še ustvarili prepih skozi njena občutljiva ušesa.

Če povzamem, sem pravzaprav tečna stara baba. Zamahnite z roko, ko pravim, da ne razumem bahanja s hišami, ki jih kupujejo starši, avtomobili, ki presegajo denarnice in dopusti, ki se slišijo mamljivo le zavoljo nalaganja na vsa možna socialna omrežja. Če je potrebno v vrtec ali šolo prinesti kaj do določenega roka, ga mi gotovo ‘prešpricamio. Tako je sprintana družinska fotografija priromala v staro vilo vsa pomečkana in skorajda strgana. Ampak mi nismo družina za naslovnico, le skupina petih povsem različnih oseb, ki se sleherni dan trudi, da bi nam skupaj bilo vsemu navkljub lepo.

2016-07-29 11.06.17

 

8 komentarjev na prispevek “Družina, ki ni za naslovnico”

  1. Super mamica.
    Žal je premalo takšnih iskrenih pripetljajev in prigod mamic, napisanih in dokumentiranih.
    Starševstvo je vse prej kot ena sama radost in veselje…so tudi težki, zelo težki dnevi in če ne bi vsake toliko časa prebrala podobne zgodbe, bi mislila, da sem kot mama čist zatajila, ker včasih čutim jezo in strah…tako pa vem, da nisem edina.

  2. Odlično napisano tako je realno zivlenje jaz sem mamica štirih otrok in mislim da se pač moraš sprijaznit z takim načinom življenja ni z rožicami postlano saj je včasih hudo ampak sigurno prevladajo lepši trenutki z našimi nadobudnezi

  3. Omg! Mislim, da ste mi z napisanim pravkar resili zivljenje, pa da ne pretiravam, vsaj vecer. Sem na smrt utrujena mamica dveh, ura je 21.30, moza se ni iz sluzbe, celo popoldne sem kricala na 3 letnico, 4 mesecni dojencek pa je spal 3x po pol ure. Zdaj, hvala bogu tudi on spi, jaz pa se s slabo vestjo ulezem in najdem vas zapis. In vidim – nihce ni popoln! In tako tudi mora biti. Hvala se enkrat!

  4. Meni pa ste tako popolni. Kot nalašč za naslovnico.
    Popolna družina pa je to, kar pišeš… živiš in znaš kljub različnosti živeti skupaj in se imeli lepo.

  5. Tale Lev je pa ful lušten 🙂 In je res posrečena fotografija. Priporočam avto s klimo, res! Se dobijo že za okrog 4000eur čisto fini.. Lahko se prijavite na tisto spletno stran, kjer se zbira denar, pa vam pomagamo!

    Sem pa prebrala še objavo o morju, kako se strinjam, mi smo navadna družina, z enim otrokom, pa gremo redko na morje. Ker se nam ne da, ker je vroče. In, ker tudi samo z enim ne moreš poleževat in se uspavat ob zvoku valov 🙂 In dobimo milijon vprašanj, da kaj je z nami narobe, da zakaj ne gremo.. Pa gremo raje v kakšno mesto, kjer so vlaki in tramavaji in cel kup zanimivih reči, ki jih z veseljem opazuje.. Ali pa v hribe, kjer ni vroče.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI