Prejšnji teden, ko sem bila na poti iz Kamnice do centra mesta, avtobusa nikakor nisem uspela dočakati. Ob tem sem se spomnila na študentske čase, zamahnila z roko ob misli, da bi poklicala taksi in se raje postavila pred avtobusno postajo, dvignila palec in se nasmehnila. A časi so se spremenili. Razen starejšega gospoda, ki mi je uspel nakazati, da bo za naslednjim vogalom zavil levo, in začudenih pogledov na mojo pojavo, posebne pozornosti nisem bila deležna.
Težko rečem, da mi je štopanje neznanka. Štoparja vidim kot odprtega posameznika, ki rad in preprosto naveže stike, ki prvi nagovori neznanca in se znajde malodane v sleherni situaciji. Tako kot mnogi študenti, sem si tudi sama v tistih časih oprtala običajni planinski nahrbtnik, vanj naložila nekaj obvezne hrane in manjšo zalogo preprostih oblačil, se postavila za cesto ter dvignila palec. Priznam, da sem to možnost najpogosteje izbrala takrat, ko je sošolka imela že poln avto, ko za na vlak ni bilo nobene meni ljube knjige ali pa ko se mi je nazaj na rodno grudo neizmerno mudilo.
Domotožje sem dobila že dan prej, ko sem na list papirja pisala tisti dve veliki tiskani črki M in B. Z mestnim avtobusom sem se odpeljala na obrobje glavnega mesta, se postavila na dovoz na avtocesto ter – spoznala, da tudi tukaj kot povsod v življenju velja hierarhija. Prvič sem se naivno postavila na začetek kolone čakajočih in kmalu so mi jezni pogledi izkušenih somislečih sporočili, da je moje mesto spodaj na najnižji poziciji.
Potem pa si čakal. In se nasmihal. Nekateri so bili že takrat toliko domiselni in kreativni, da so ob kratici želene destinacije risali smeškote ali pa so imena krajec signalizirali z močnimi barvami, na koncu pa poleg željenega prevoza dobili še vizitke lastnikov reklamnih posjetij z možnostjo počitniškega dela.
Jaz, ki sem bila bolj sramežljive narave, sem uporabila največ dve različni barvi in računala predvsem na to, da sem izgledala kot dijakinja in da mi je nahrbtnik segel skoraj do tal. Računala sem na to, da se bom vozniku zasmilila in da bo stisnil na zavoro. Včasih sem imela celo tolikšno srečo, da sem dobila vožnjo celo do doma, največkrat pa sem morala presesti v tretjem največjem mestu in ponovno preizkušala svojo srečo. Včasih pa sem jo zaključnih nekaj kilometrov do doma mahnila kar peš.
Najbolj zanimivo pa se mi zdi, da če me bo hči, kdaj spraševala, zakaj ne sme štopati, ji bom odvrnila, da nanjo preži nevarnost. Ampak te jaz nikoli nisem izkusila. Dalje kot do pogleda na erotično revijo ob sovoznikovem sedežu nekega tovornjakarja, ki me je pobral takoj za cestninsko postajo Tepanje, z nadlegovanjem na srečo nisem prišla. Sem pa se počutila, kot v spovednici, ko mi je tarnal o slabo plačanem delu in o gneči na cesti. Sama pa sem doživela pravo razsvetljenje, ko sem ugotovila, da je običajnih pet avtomobilističnih prestav, mala malica. Od takrat razumem, zakaj prav vozniki ‘šleparjev’ na moške voznike drugih prevoznih sredstev, gledajo skorajda zviška.
Morda pa je štopanje dedna lastnost. Namreč, moj oče, ki se znajde v vseh možnih situacijah (tako mislim tudi danes, ko sem že ‘stara baba’) in logistično odlično reši vse mogoče probleme, se je nekega poletja odločil, da bo spodletelo možnost prevoza iz Ljubljane do Pule rešil z avtoštopom. Zakaj ni mogel preprosto z družino na morje in čemu je bilo delo pomembnejše od počitka, bi bilo ta hip odveč razpredati. Dejstvo je le, da sta se s prijateljem v dobi, ko je bil mobitel dostopen le vsakemu tretjemu prebivalcu, zgrešila na izvozu Šiška
Po uri in pol, ko je ugotovil, da mu bo pot do železniške postaje vzela preveč časa, jo je kar peš mahnil po avtocesti proti morju. Ko se danes spomnim na to, se držim za glavo in se sprašujem, kje so bili policaji. Tako sem hvaležna gospodu, ki mu je ponudil vožnjo vse do Pazina. Od tam je v slabi uri prepešačil nekaj kilometrov z iztegnjenim palcem, dokler ga ni rešil mesar iz Pule. Temu se je revež tako zasmili, da ga je zapeljal naravnost do turističnega kampa, kjer smo ga čakali mi, njegova zaskrbljena družina. Njega pa je ob prihodu na cilj bolj kot noge nepripravljene takšnih podvigov bolel le tisti štoparski palec.
Tako je njegova predvidena pot iz Ljubljane okrog treh popoldan, vsebovala nekaj nenačrtovanih postaj, kilometrov malodane meditativnega sprehoda in nekaj pomenkov z ljudmi, ki jih nato nikoli ni več srečal.
Na to prigodo sem se spomnila, ko sem se po neuspešnem štopanju, odločila, da se do centra sprehodim. In sprehod mi je ob neprometni cesti dobro del. Tako kot verjetno moj oče, sem tudi jaz opazovala naravo in si pridelala več kot en žulj. Ob tej hoji domov pa sem tudi razmišljala, kako lahko prej dobiš prevoz iz osrednje Slovenije do morja kot pa le iz 3,08 kilometrov oddaljenega manjšega kraja do doma. Mogoče pa štopanje ni več v modi.

Tekst je bil objavljen na internetni strani Večera.

1 thought on “Dvignjen palec nekoč in danes”

  1. Dobra si. Jaz sem po enem zame nevarnem štopanju daljnega leta opustila že misel na štopanje in tudi ustavim ne vsakemu, žal. Malce pretehtam, če je varno zame… Tebi bi, jasno, če bi le peljala po ’tisti’ cesti.
    Samo, a veš, je res vse manj štoparjev…
    Nevarni časi?!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI