foto: osebni arhiv

Brez zadrege lahko rečem, da je bil aktivnejši evro poslanec, ki sem ga lahko srečevala na dogodkih, ki so mi bili blizu. Žal mi je, da ga nismo poslali na sever, saj sem prepričana, da bi za vse nas lahko naredil še kaj. Sicer pa Igor Šoltes, ki v prostem času rad zavihti bas kitaro, gotovo še ni rekel poslednje in ga bomo v prihodnje še lahko srečevali na pomembnejši mestih.


Bili ste predsednik računskega sodišča. Menite, da ta funkcija omogoča dovolj vzvodov, pristojnosti in predvsem sankcij, da služi svojemu namenu do te mere, da imamo državljani občutek, da so javni računi prav tako transparentni, kot se to pričakuje od običajnega prebivalca Slovenije?

Računsko sodišče ima status sodišča samo v imenu, zato mu manjka moči ravno tam, kamor segate z vašim vprašanjem. Velika večina ugotovitev in pozivov računskega sodišča se konča z javno objavo, sodnih epilogov je premalo. A tega, kar sprašujete, zaupanje ljudi v transparentnost porabe javnih sredstev, v celoti ne bi spremenila tudi mnogo večja pooblastila računskega sodišča. Tu imamo namreč opraviti z našo miselnostjo, ki je po eni strani do države mačehovska in ko gre za davke in prispevke, ki jih terja država, vsak drugi razmišlja, kako bi jo malo prinesel naokrog, po drugi strani pa s tem, da vsak drugi, ki posluje z državo razmišlja, kako bi od nje potegnil največ. To je usodna kombinacija …

Nadaljujva tam, kjer vas je pred štirimi leto podprla Evropska stranka zelenih, tokratj pa ste stopili pod okrilje stranke Desus. Čemu tako? Verjamem je torej ugasnila?
Leta 2014 so me izvolili ljudje, ki so zaupali v moje ime in v delo, za seboj nisem imel nobene politične stranke. Politični skupini Zelenih sem se priključil samo v Evropskem parlamentu, nisem pa bil član njihove stranke in me to tudi ni zanimalo. Tudi na teh volitvah pričakujem, da me bodo volili ljudje, ki zaupajo vame. V Evropskem parlamentu sem zastopal teme, ki ji drugi slovenski poslanci niso. Govorim o varovanju okolja, o lokalno pridelani hrani na naših krožnikih, o zajezitvi korupcije, o več možnosti za velike, a spregledane skupine ljudi, kot so ljudje na robu družbe, upokojenci in invalidi, o nepoštenih trgovskih praksah, o delitvi Evrope na vzhod in zahod. Vse to so moje teme, ki jim ostajam zvest tudi naprej. Da je ob meni danes tudi stranka, ki je v Sloveniji že skoraj 20 let glasnica starejših, pa je predvsem priložnost. Vsi smo na poti v dobo staranja in če si ne bomo znali svojega položaja v jeseni življenja izboriti zdaj, ko smo na vrhuncu svojih moči, se nam slabo piše.

 

foto: osebni arhiv

Marsikateremu državljanu vaša funkcija in vseh ostalih kolegov v Bruslju ni popolnoma razumljiva. Nam lahko razložite kaj ste pravzaprav počneli in kakšne so bistvene razlike med nacionalnimi in evropskim parlamentom?
Delo poslancev je v nacionalnih in evropskem parlamentu v temeljih podobno in ima podobno vlogo znotraj državne ureditve. Sprejemamo zakone ali v evropskem jeziku direktive in uredbe, sprejemamo bolj in manj zavezujoče dokumente, sodelujemo v političnih, pa tudi strokovnih skupinah. Kljub temu pa po moji oceni še vedno vse premalo časa posvečamo razpravam, ki so pot do dobrih rešitev in dogovorov. Nekateri nam sicer očitajo prav to, da tudi razpravljamo, a parlament je prostor, namenjen soočenju različnih mnenj in iskanju rešitev, ne nujno samo kompromisnih.

Obstajajo znotraj tega standardi oziroma usmeritve, po katerih se morate ravnati? Velikokrat se zdi, da ste sami denimo zelo angažirani glede aktualnih vprašanj, nekaterim izvoljenim poslancem pa mirne evropsko politične vode zelo ustrezajo.
Delo v parlamentu določajo poslovniki in kodeksi in tu mislim na tehnični, procesni vidik našega dela. Vsebinskega določajo politične skupine. Vsaka ima svojo agendo, svoje vrednote in cilje. Ob tem je pomembno še nekaj: kako poslanec sam razume svoje poslanstvo. Če govorim zase, vem da svoje odločitve sprejemam z mislijo na to, kaj je prav in kaj je dobro za ljudi, ki jih zastopam, in to so najprej državljani Slovenije. Nisem dovzeten za narek političnih avtoritet, še manj kakih lobijev. Politika zame ni trgovina, ni tehtanje interesov, ampak iskanje rešitev, ki lahko naredijo Evropo boljšo in varnejšo za vse.

foto: osebni arhiv

Ste podpornik organizacije Državljani sveta, Upornika, na daleč Zavoda 13, čeprav vam ni uspelo še na Mednarodni pohod z rdečimi baloni, pa vendar, kako to, da ste tako blizu mnogim nevladnim organizacijam? Bi državni ali evropski aparati lahko v prihodnosti prevzeli naše naloge ali bremena vsaj malo pričeli nositi skupaj z nami? Imate kakšno rešitev ali predlog, ki bi nas potolažila, ob enem pa zadovoljila lačna usta ali nevoljo staršev posebnih otrok? Je evropska zakonodaja sposobna urediti področje tako, da ne bo bistvo bremena na starših in nevladnih organizacijah?
V zadnjih letih sem imel srečo, da sem spoznal nekatere krasne ljudi, ki so v letih, ki jih je tudi v Sloveniji zaznamovala kriza, rešili čast države, ki se ponaša s statusom socialne. S tem ne želim zmanjšati vloge in dela države kot take, želim pa reči, da so bile stiske ljudi, ki so jih zgrešeni varčevalni ukrepi in zlom gospodarstva potisnili v revščino, manjše predvsem zaradi pomoči, ki so jo dobili pri organizacijah, ki ste jih omenili sami in številnih drugih, njim sorodnih. Prostovoljstvo je ena od odlik naše države, je pa res, da bi morali to mrežo ljudi, ki premorejo ogromno vedenja in znanja, sistemsko urediti na način, da se ne bi dogajalo kar se. Veliko teh organizacij je finančno tako na psu, da so same en velik socialni problem, če poenostavim. To dolgoročno ni vzdržno, zato bi veljalo spremeniti način financiranja njihovega dela, ki jih te organizacije izvajajo tudi zato, ker se je država skozi različne faze odrekla odgovornosti za storitve, brez katerih mnoge skupine ljudi preprosto ne morejo preživeti.
Evropska unije je tik pred koncem mandata sprejela evropski akt o dostopnosti. To je novica, ki je tudi v Slovenija šla mimo večjega dela javnosti, čeprav zadeva 80 milijonov ljudi v uniji. Govorim pa o tem, da bodo morale biti storitve in izdelki v uniji prilagojeni invalidom. To je zelo pomemben dokument, invalidi so mi sami rekli, da je zanje zgodovinskega pomena in zdaj države članice ne bodo mogle več vsaka po svoje reševati tega področja. Morda bi se morali na podoben način lotiti tudi položaja in vloge nevladnih organizacij.

foto: osebni arhiv

Igrate bas kitaro že nekaj časa. Kakšne so skupne stične med bas kitaro in kontrabasom? Laiki, ki obiskujemo koncerte klasične glasbe in rock koncerte se običajno navdušujemo nad obojimi. Kako ste sploh pristali s kitaro v roki in ne denimo za klavirjem ali trobento?
Za bas sem se odločil, ker ima samo štiri strune (smeh). No, z glasbo sem odraščal, vsi moji prijatelji so se po malem ukvarjali z glasbo in sem se je lotil še sam. Klasična glasba me je sicer mikala, a bistveno bolj od nje me je pritegnil rock in vsi njegovi odvodi. Tam pa se ve, kje je srce zvoka, v ritem sekciji. Zdaj za bas poprimem redkeje, kot bi si želel, zato sem počasi že samo dopisni član mojega benda Ni važn. A se trudim, da tu pa tam, ko imamo kak koncert, še odigram par komadov.

V zadnjem času veliko govorimo o evtanaziji, gotovo poznate primer Alenke Čurin, ki si za možnost tega postopka v Sloveniji tudi zavzema, bi se bilo treba pogovarjati o možnosti dostojnega umiranja na evropski ravni ali gre le za prenehanje sprenevedanja ‘doma’. Navsezadnje, kako bi si želeli umreti sami?
Gospa Alenka je za to, da se o umiranju pogovarjamo bolj odkrito, naredila veliko. Dala je obraz zgodbam, ki smo jih spremljali iz medijev in povečini iz tujine. V Sloveniji smo do evtanazije na videz zadržani, a glavni vir pomislekov prihaja predvsem iz vrst medicine in cerkve. Ljudje, s katerimi se srečujem, in srečujem jih mnogo, tudi starejših, so do možnosti, da bi o tem, kako bodo umrli, lahko odločali sami in svobodno, bistveno bolj odprti. Mnogi me pozivajo, naj kot politik naredim več za to, da slovenski državljani, ki zaradi nevzdržnih zdravstvenih okoliščin ne želijo več trpeti in biti odvisno od zdravil, ki jim sicer zmanjšujejo bolečino, a jih hkrati tudi delajo povsem nemočne in odvisne od drugih, ne bi doživljali zgodb, ki niso vredne človeka. Poznam nekaj takih zgodb, nočete vedeti, kaj vse doživljajo ljudje, ki preprosto ne morejo in ne želijo več živeti, a so ujeti v ozko videnje življenja kot možnosti in pravice. To, o čemer govoriva sedaj ni enostavno vprašanje, a če vprašate mene, nimamo v Sloveniji nobenega razloga, da bi bili ujetniki zastarelih pogledov na evtanazijo.

Opisujejo vas kot osebo brez izrazitega negativnega političnega naboja, ampak kdo pravzaprav Igor Šoltes je? Glede na to, da izhajate iz znane in vplivne politične družine ali to jemljete kot prednost ali se vam včasih zdi, da je to lahko tudi utež?
Ko govorim o svoji zasebnosti, sem nekoliko zadržan. Najbolj zato, ker sem bil v preteklosti deležen nič koliko napadov zaradi mojega dedka in babice. Vedno sem vsem odgovarjal mirno in spoštljivo, a to v takih debatah preprosto ne deluje. Biti kriv zato, ker je nekdo tvoj dedek ali babica, se mi zdi v vseh pogledih nesprejemljivo in krivično. Soditi človeka po priimku enako. Zato ne razglabljam veliko o svoji zasebnosti in se osredotočam na to, kar počnem in kar lahko naredim za skupnost.

 

foto: osebni arhiv

Kako komentirate slabo udeležbo na zadnjih evropskih volitvah. Morda si ljudje ne znajo predstavljati pomembnost izbire naši predstavnikov? Kje vas bomo lahko srečali v bodoče? Tokrat se žal ne boste vrnili na sever, čeprav ste bili eden izmed bolj vidnejših in aktivnejših EU poslancev.
Slabša udeležba od evropskega povprečja je bila žal pričakovana tudi na tokratnih volitvah. Težko je razložiti, zakaj se ljudem zdijo evropske volitve manj pomembne od ostalih volitev, še zlasti, ker je bilo ravno letos res veliko truda vloženega v ozaveščanje o pomembnosti EU volitev. Zdi se, da ključne izzive evropske prihodnosti ne štejemo za svoje, kot da so oddaljeni od nas in nas bodo preprosto obšli, kar je seveda velika zmota. Mi smo del Evrope in še kako pomembno se je zavedati, da se na evropskem parketu sprejemajo odločitve, ki imajo neposredne učinke na naša življenja. Očitno še nismo dozoreli do te mere, da bi se tega zavedali in to tudi znali izkoristiti sebi v prid. Tudi zato bo v prihodnje treba še vedno usmerjati veliko naporov v ozaveščanje o prednostih sobivanja v evropski zvezi, kot tudi opozarjanja na njene slabosti, kot so demokratični deficit in pretirana birokratizacija postopkov. Vsekakor nas čaka še veliko dela. Kje se bomo srečali v prihodnosti, pa bo pokazal čas.

 

 

1 thought on “Evropske prihodnosti ne štejemo za svoje”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI