foto: Dejan Bulut

September je nekaj posebnega prav zaradi Festivala Maribor, s katerim živim že več kot desetletje. Zdi se, da moje mesto klasična glasba prebudi in gostujoči glasbeniki prinesejo s seboj svež veter. Pogovarjala sem se z vodjo programa, Barbaro Švrljuga Hergovic, s katero sva se dotaknili mariborske hvaležne publike, pomanjkanja tistih, ki bi festival lahko podprli tudi finančno, predvsem pa napovedujeva festivalsko dogajanje, ki bo dihalo s strastjo srca.

V letošnji festival vstopamo s strastjo. Odkod ideja za naslov. Kakšno je njegovo sporočilo za vse nas, ki ga spremljamo in tiste, ki ga bomo morda še spoznali?
Strast je nekaj zelo velikega in se sicer povezuje predvsem s telesnostjo. Glasba je umetniški izraz, vendar obenem tudi ena najbolj telesnih umetnosti – pomislimo zgolj na tesno vez glasbe s plesom, ali na telesno doživljanje glasbe, ki je tako očitno pri otrocih. Geslo Festivala Maribor »Moč glasbe, strast srca« se mi je porodilo iz vseh teh značilnostih glasbe in z mislijo na muziciranje naših glasbenikov, ki se glasbi posvečajo tako predano. Glasba nosi v sebi moč, ki prekaša racionalno dojemanje. Je izredno močna zato, ker je tako neposredna in intenzivna ter ena redkih umetnosti, ki nagovarja tudi nepoznavalce. Ta moč glasbe me je spremljala celo življenje, nakazovala mi je intelektualne in čustvene razsežnosti, ki so bistveno širše od tistih, ki sem jih poznala. In dobra glasbena izvedba ni mogoča brez popolnoma predanega, kratkomalo strastnega odnosa do glasbe in inštrumenta. To vsekakor drži za Nicolasa Altstaedt in orkester Haydnove filharmonije, katerega umetniški vodja je.
Hkrati lahko ista glasba učinkuje povsem drugače na različne poslušalce in zato puščamo možnosti doživetja odprte. Bistveni sta intenzivnost in osrediščenost. Popolna predanost, pristnost in iskreno občutenje življenja. Mislim, da k temu vsi težimo in da gre za vrednote, ki bi nam, če bi jih znali dosledno živeti, olajšale življenje in skupno bivanje.

foto: Dejan Bulut

Letos se ponovno veselim Nicolasa Alstaedta, ki me je pred leti povsem očaral v Minoritih. Vidim ga, kot zelo preprostega človeka, ki je sila predan glasbi.Zakaj je ključna oseba na festivalu in kako ga vidite tisti, ki se z glasbo ukvarjate profesionalno?
Nicolas Altstaedt je eden najbolj prepričljivih glasbenikov, kar jih poznam. Njegova karizma je velika in pri njem občudujem to, kako združuje izredno široko znanje in globoko poznavanje glasbe, virtuoznost in pristno človeškost. Njegova igra na violončelo je povsem posebna. Je človek, ki zelo dobro pozna glasbeno zgodovino, hkrati pa budno živi v našem aktualnem času. Zato je možno, da se z neusahljivo radovednostjo poglablja v dela Josehpa Haydna, hkrati pa se zanima tudi za fenomene virtualnega sveta in se zaveda moči digitalnega marketinga, pozna zakonitosti glasbenega managementa itd. Ob vsem tem žari človeško toplino in je izredno prijeten pri delu, kar tudi nam vsem seveda zelo olajša stresno delo pri organizaciji festivala. Mislim, da ni samo po sebi umevno, da osebnost njegovega ranga toliko energije vlaga v pozitivne in prijetne odnose z najrazličnejšimi ljudmi. Ta vrelec človeške energije zelo dobro začutijo tudi obiskovalci njegovih koncertov.

foto: Dejan Bulut

Ob naslovih koncertov se zdi, da se vpračamo primarnemu. Festival se prične z uglasbeno strastjo in konča z močjo srca. Večkrat sem rekla, da je srce tako ključno a nanj največkrat pozabljamo. Kaj nam skozi glasbo ponuja omenjen koncert?
Koncert »Moč srca« je duo recital dveh velikih duhov, Nicolasa Altstaedta na violončelu in Alexandra Lonquicha ob klavirju, ki se posvečata enem najbolj pristnih in brezkompromisnih genijev, Ludwigu van Beethovnu. Beethoven je bil umetnik, ki s svojo izrazito humanostjo in vero v enakost vseh ljudi (in to, ne pozabimo, v času, ko je bila družba zaznamovana z ostrimi mejami med revnimi in bogatimi) zvesto sledil srcu. Njegova glasba je neposredna in od izvajalcev in poslušalcev zahteva vse, popolno predanost in osredotočenost. Malodušnost tukaj ne pride skozi. Tej glasbi se moraš predati s celim srcem! Zadnji koncert, z naslovom »Moč narave, moč glasbe« se res obrača k primarnemu – naravnim izvorom in korenininam glasbe v naravi. Navdih za to leži v inštrumetih, ki bodo dominirali na odru – rogovih. Prodornost roga in njegov vez z izvornim (predhodnik roga je pač dejansko – rog, ki se je uporabljal kot signalni inštrument) se v glasbi pogosto enači z naravo. Zato ne presenaeča, da je toliko glasbe, v katerih dominira rog, »govori« o naravi.

foto: Dejan Bulut

Veseli me, da nikoli ne pozabljate na otroke. Lani sem denimo v Pokrajinski muzej vzela tudi Sofio, ki se je med poslušanjem glasbe na blazini obračala sem ter tja. Bi lahko na te dogodke povabili prav vse posebne otroke?
Ko me to sprašuješ, sem najprej pomislila, kako bi lahko sploh pozabili na otroke? To bi se mi zdelo bistveno bolj čudno. Čeprav so del našega življenja, se mi zdi, da se jih tradicionalno v »visoki« kulturi trudimo ignorirati, češ da so moteči, nesposobni dojemanja zapletenih struktur itd. Kje pa! Otroci bodo, še toliko bolj pri glasbi, znali prepoznati nekaj globljega, odzivali se bodo povsem spontano. Seveda je zanje prostor tudi pri festivalu klasične glasbe – morda ni vsaka glasba primerna za otroke, vsekakor pa marsikatera je. Potrebno je zgolj ustvariti pogoje, v katerih se bodo čutili prijetno in domače. Nenazadnje, tudi odrasli se bolj prijetno počutimo, če lahko glasbo poslušamo povsem sproščeno in se ne trudimo prilagajati kakšnemu formalnemu kodu.
Spomnim se tudi lanskega koncerta, ki si ga omenila, in Sofije, ki je človek niti opazil ni, preprosto se je prepustila užitku, medtem ko so se nekateri drugi otroci odzivali bistveno bolj navihano. Ne, sama ne vidim čisto nobenega razloga, zakaj tudi drugi posebni otroki ne bi prišli. Vsak lahko ob glasbi uživa na svoj način. Nenazadnje velja za vse na naših otroških koncertih enako pravilo – če otrok neutolažljivo joka ali kriči od nezadovoljstva, prosimo, da se na kratko umaknete in umirite nejevoljneža. Ali pa če je treba zamenjati pokakano plenico.

foto: Dejan Bulut

Prva leta sva z možem na koncerte prihajala nekaj minut do ure, ko so bile karte cenejše, z leti sva si na področju kulture privoščila več in bolj pogosto. Zdi se, da ljudje, ki imajo denar za karte, zelo težko prispevajo svoj delež. Kako se s tem spopadate vi? Bi bilo treba družbo preprosto prevzgojiti?
To so dejansko zapletene reči. Pri nas res lahko opažamo dokaj močno mentaliteto, ki ima kulturne dogodke za nekaj samoumevnega in za nekaj, na kar imajo vsi prosto pravico. Delno se s tem strinjam – prepričana sem, da prav vsak mora imeti dostop do kulture in me veseli, če jo ljudje doživljajo kot del svojega vsakdanjika. Vendar ob tem nastajajo stroški in se ljudje, ki kulturo (oz. umetnost) ustvarjajo na profesionalnem nivoju, s tem delom preživljajo. To ni naš hobi – naše delo je, da drugim omogočimo ta užitek, ponudimo osmišljeno prostočasno dejavnost. Malokdo pričakuje, da si bo film v kinematografu lahko ogledal zastonj. Pri tem se sprašujem, zakaj se denimo filmska industrija obravnava toliko drugače, kot naša, ki je pač klasičnoglasbena industrija? Zdi se mi, da razlog tiči prav v zahtevnosti umetnosti. Težje ko je kaj dostopno, manj smo pripravljeni vlagati in vztrajati. Raje kar odnehamo in se zadovoljimo s hitrejšim užitkom in ob tem skoraj verjamemo, da nam morajo biti umetniki zahvalni, če jim namenimo svojo pozornost in čas. Pa tako pomembne in lepe stvari nam imajo za povedati! Tudi mi sicer ponujamo številne dogodke brezplačno – so pa to predvsem dogodki za otroke in družine, kar je po svoje tudi naša investicija v prihodnost.

foto: Dejan Bulut

Čeprav je Maribor mesto industrije, ki to ni. Zadnja leta predvsem socialno zelo šibko. Vendar je na koncertih moč videti upokojence ali ljudi, ki dajo za karte malodane zadnje prihranke. Zanima me, kakšna je mariborska publika? Kako jo vidijo predvsem gostujoči glasbeniki?
To je druga plat zgodbe. Osebno se me zelo dotakne, ko vidim, kako tako številni upokojenci namenjajo del svojega že tako majhnega dohodka za redno obiskovanje koncertov. To občinstvo je izredno zvesto in predano. Pogosto slišim od gostujočih glasbenikov, kako zavzeto je naše občinstvo in jih vedno nagradi z zgolj za Maribor značilnim iskrenim, hvaležnim aplavzom. Med posebnimi ugodnostmi, ki jih ponujamo, so tudi zelo prijazne ponudbe za mlade, vendar se jih dijaki in študentje zelo redko odločajo izkoristiti. Tukaj me preseneča predvsem pomanjkanje radovednosti, ki naj bi sicer tako močno zaznamovalo odraščajoče. Ali se res vedno bolj zadovoljujemo zgolj s hitrim užitkom in razosebljanjem skozi površne dejavnosti in izpraznjenim potrošništvo? Upam, da to ni dolgoročni trend in močno verjamem, da bodo ljudje, četudi v finančni, ali družbeni krizi, zahtevali od sebe in sveta več.

foto: Dejan Bulut

In še za konec: v prestolnico se zgrinjajo velika imena in visoki proračuni. Drži, da za kulturo tam država nameni več? Ali so le tam velika podjetja, ki so pripravljena prispevati za kulturo več, kot pri nas? Kje vidiš rešitev ti? Morda bi se morali preprosto nehati primerjati ali državo vendarle opozoriti na nepravilnosti?
Sama sem delovala nekaj časa tudi v Ljubljani in bi se najraje odločila za to, da se nehamo neprestano primerjati. Mesta preprosto delujejo sila različno. Morda so pri tem še bolj kot količina sredstev odločilne kulturne razlike, ki jih Ljubljana ne prepozna vedno (Maribor pa tudi ne). Prestolnica je pač središče politike, ekonomije, izobraževanja, tudi kulture. Več je ljudi (občinstva), denarja, raznoterosti, ponudbe. V Mariboru pa ima kultura toliko bolj večplastno vlogo. Občutek imam, da je tukaj kultura, četudi podhranjena, kot se pogosto pritožujmo, in četudi redno šimfamo čez tukajšnje (potencialno) kulturno občinstvo, vendarle bistveno bolj konstitutivni element identitete tega mesta, kot je kje drugje. Zato »naših« in »njihovih« kulturnih dogodkov ne gre meriti po istih merilih. Ne verjamem, da bi Maribor lahko prenesel festival dimenzij ali koncepta kakšnega Festivala Ljubljana. Naš slog je bolj pristen, neposreden in intenziven ter hkrati povsem odprt za vse. Morda je prav ta neprilagojena optika glavna »nepravilnost«. Kako se proti njej boriti? Pravijo, da je v številu moč. In mislim, da ima ta stari rek še toliko večji opozorilni pomen v današnjem času, kot kadarkoli prej – smo individualizirana družba, vsak ima neko svoje mnenje in svoj prav. S tem pa izgubljamo moč, ki bi jo lahko imeli, če bi stopili skupaj. Tudi to je nekaj, kar me pri pripravi koncertnih dogodkov navdušuje – dejstvo, da na enem mestu, v koncertni dvorani, skupaj tako rekoč v istem ritmu utripa toliko src. Mar ni to nekaj najlepšega?

Program Festivala Maribor 2018. Podarjamo pa 2 karti za otvoritven koncert Ugasbena strast (podrobnosti), ki bo 20. septembra, ob 19:30 v Unionski dvorani. Komentar pustite pod fotko na FB profilu Zavoda 13 – tukaj – in označite osebo, ki jo boste na pokušino klasične glasbe peljali.

1 thought on “Festival, ki diha s strastjo srca”

  1. Tokrat ne dvigujem roke, ker sem še kupljeni karti zaradi hipne odsotnosti podarila. A ta pogovor, besede, misli… mi je tako všeč, da sem ga prebrala dvakrat. Da ja ne bi pri prvem branju kaj spregledala.
    Naj bo doživeto.
    To je to:
    »Moč glasbe, strast srca«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI