14207767_1095102563914570_4329770636828679275_obb
foto: Dejan Bulut

Najlepše sem se počutila, ko je bil festival ženska, nekoliko zmedena, ko si je nadel ime ukradeno in ob tem spoznala, da nizi glasbenih tonov prihajajo iz istega vira in se sproščeno naslonila nazaj, ko si je nadel ime otrok. Dasiravno globoko v sebi ne zaznam dovolj materinske skrbi, na določenih mestih nimam občutka in da je v mojih rokah dovolj doslednosti, me je letošnji otrok prevzel do te mere, da sem ga povsem in ponovno sprejela pod lastno okrilje.
Sprva je kazal znake zahirančka ali celo prezgodaj rojenega otroka. Slednje bi še najbolj držalo zaradi dejstva, da je na domačem teritoriju kakšna genialna stvar prezgodnja, da bi lahko dosegla pravi razcet. Mene tako ali tako privlačijo trmaste otroške duše, ki jim napovedujejo kratko življenjsko dobo. Nad njimi zmajujejo z glavami strokovnjaki, a njihove matere imajo takšno ljubezen in verjamejo vanje, da rastejo in se razvijajo, čeprav včasih v to podvomijo tudi same. Brigitin otrok živi. Še več. Ostaja njen, čeprav ga je dala v varstvo Barbare in ga v ozadju ves čas pestuje Tea. Nehvaležno je bilo tu in tam gledati občinstvo, ki ni razumelo, da je včasih umik še kako potreben, da lahko mati ponovno zadiha in si nabere moči. In da na drugi strani, ženska, ki stopi v njene čevlje ni prav nič manjvredna. V mojih očeh je bila celo sila pogumna, ko je sprejela otroka v preudarno oskrbo z zavestjo, da jo bodo nemara primerjali veliko preveč, kot bi zmogel povprečni človek.
Hvaležno in pomirjeno sem sobivala v notranjosti Minoritske cerkev. Ob Bachovem vpijočem podoživljanju vsemogočnega, ki se je preko strun violončela vzpenjal visoko pod strop. Tempo sem komajda vzdržala in se v slabih dveh tednih takoj po 18h zvečer intenzivno posvečala večernim ritualom z otroki.  Včasih sem pozabljala, da moje telo ne zmore vsega in se čez dan veselila unionskih druženj z družabniki, ki se čez leto malodane ne srečamo. Ko pa sem sedela tam in so me znane skladbe zazibale v polsen lebdečega opazovanja odra, sem pravzaprav spoznala, kakšen vpliv ima ‘že znano’. Kako sproščeno vpliva na moje večno prižgane možgane in mi naposled ponuja udobje domače zofe.
Skrbi me mali virtuoz, ki je pod lastnimi prsti izpeljal vrhunsko romatičnost Griega, saj si želim, da ostane srečen otrok in kasneje mirna odrasla oseba brez travm, ki jih (seveda ne vedno) povzročajo ure vežbanja (ne vadbe, kot je znala reči moja učiteljica klavirja) in premalo svobodnega otroštva z nekaj dolgočasja vred.
Če se ozrem nazaj je v teh dneh uživala malodane vsa družina. Na popoldansko otroško prilagojeni opero, sem poslala kar teto in hodeča otroka. Sobotna klavirska ura je pripenjala še blazine, na katerih so se otroci lahko plazili, starši pa počivali brez kričanja in dodatnih opozoril. Čas je minil, kot bi me glasbeni vihar le oplazil in odzvanja v meni še danes.

Medtem, ko gledam obraz domačega festivala od blizu, ki na čase sopiha in njegovi starši nimajo dovolj denarja za inštrument, ki si ga zasluži, takrat v očeh njegovih mater, tet, babic in drugih žensk iz občestva (ne le občinstva) verjamem, da bo ustvarjal še mnogo časa. Morda tudi takrat, ko vseh nas ne bo več in bo naša današnja podpora (kakršnakoli že je) ponujala nekaj čudovito muzikaličnega za rodove, ki prihajajo.

foto: Dejan Bulut
foto: Dejan Bulut

 

1 thought on “Festivalskemu otroku na pot”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI