foto: Rene Maurin
foto: Rene Maurin

V digitalni dobi opažam, da smo lačni druženja v živo in žejni dotikov. Prijetna sobivanja ob dobro založeni mizi nikakor ne morejo nadomestiti internetnih sestankov, kjer vsaka po svoje grizlja tisto, kar sicer ni najbolj zdravo, in ima pod pisalno mizo obute dvojne tople nogavice, kar na socialnih omrežjih seveda ne pokaže. Smo se pa dobile. Grazie na kupu. Tiste, ki skrbimo, da lahko revijo sleherni mesec, minus dva zavoljo dveh dvojnih številk, držite v rokah. Ker priznajte prosim, da je internetno brskanje, naročevanje in branje sicer prijetno. A ni ga čez dobro staro revijo, ki jo lahko držimo v rokah, medtem ko svoji frizerki jamramo o pomanjkanju časa, ali si jo odnesemo na domačo zofo takrat, ko nam samo njena družba povsem zadostuje. Prav milo se mi je storilo, ko smo lahko klepetale, se z nekaterimi naposled videle v živo in vse to ob odlični hrani. Kapljica rujnega je le poskrbela za povezovanje takrat, ko smo vmes zajele sapo. In potem slišim z negativno noto ozaljšan rek, da se ljudje vse dogovorijo v gostilni. Jaz pa menim, da je takega druženja še premalo. Jaz sem očitno šank človek. Naj razložim. Ker me pete največkrat srbijo, je bolje, da stojim. Rada se naslanjam na leseno, ravno prav visoko površino, ki se ji reče šank, in ob tem kramljam s sočlovekom o povsem vsakdanjih rečeh, ki slišijo na ime Madeže resnično odstrani, ali rešujem delfine na drugi strani sveta. Ampak tam ob mizi se mi je ženski obraz, ki je sedel ob meni in ga poznam že desetletje, nasmihal z rdečo šminko. Ona ve, da jo imam rada tudi sama. Če bi bilo po moje, bi pred snidenjem razdelila rdečke in prosila za uporabo. Sicer pa so se natakarji že brez tega uslužno vrteli okrog nas in kot kaže mi uslužne geste s strani moških, ki to počnejo sicer za denar, zelo dobro denejo. Če bi bilo po moje, bi imele ženske na voljo moške storitve tudi izven omenjenih prostorov. Lahko bi imeli nove poklice, kot denimo spremljevalec pravkar ločene ženske, ki predstavnice ženskega spola čustveno ne bi nadlegoval. Omogočili bi branje pesmi v zatemljenem kotičku, medtem ko ona zleknjeno prepušča telo psihoterapevtskemu počivalniku. Na ceniku bi se lahko znašlo še božanje do ramenskega obroča, ki ne bi vključevalo pogleda v obraz, ali kratko malo druženje v dvoje s pogovorom vred, ki bi prepovedoval teme, ki bi se dotikale starih zamer, predolgega nakupovalnega seznama in preobsegajočih načrtov za prihodnost. Postojte! Ne govorim o ljubimcu, ki se ti obesi za vrat in bi lahko dobil vonj nagačene lisice že pokojne babice. Prav tako ne omenjam simpatijo iz osnovne šole, na katero je ljubosumen mož. Pač pa o možnosti storitev, ki bi jih z lahkoto zamenjale za pedikuro, masažo obraza ali oblikovanje obrvi. Zaradi mene bi si lahko tak moški predstavnik nadel ime stilist. Lahko bi bil celo samookronan maser. No, če možje ne bi imeli nič proti, bi lahko bil le moško nadomestilo rednega obiska pri psihologinji, ki bi nemara imel na odpravo obče ženske tečnobe celo večji učink. Gotovo obstajajo luknje v zakonu, da bi zadostili papirološkim pravilom in prepričana sem, da ob tem volja najde celo, sicer neprehojeno, pot.

Ampak medtem ko jaz samo pripravljam model, po katerem bi tovrstne in pravzaprav nedolžne storitve lahko bile celo na voljo in sem na svoje sodelavke med pisanjem že povsem pozabila, se bom še naprej prepustila razvajanju svojega najljubšega natakarja v beli srajci. Ta me ob vstopu v meni ljubo restavracijo srčno objame in mi reče brez primešane laži princeska. To pa za odstranitev tečnobe povsem zadostuje. Sprašujem se le, zakaj teh preprostih korakov nisem deležna ob vstopu v stanovanje, ki je pisano tudi name, saj belo srajco, sicer z drugim poklicem, nosi tudi on.

foto: Rene Murin
foto: Rene Murin

Kolumna je bila napisana za revijo Grazia.

 

1 thought on “Geste, ki dobro denejo”

  1. Objemi. Dotiki.
    Besede, ki božajo.
    Tiste drobne reči, ki ne stanejo nič in so vredne.
    p.s. Originalni fotografiji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI