foto: Mateja Tamše

Zapazila sem jo na instagramu in zasledila posebno materinstvo, kar pa ni edino, kar me je pritegnilo. Zaradi omenjenega sem jo povabila na Vzajemni dan Zavoda 13 v parku, da spregovori o tem, kaj bi si tako posebne družine želele. Kaj bi na drugi strani potrebovale in tudi, opomnila, da okolica tako zelo redko vpraša: “Kako ti lahko pomagam?”

Nina, odkar vem, da si prof. slovenskega jezika, imam pri pisanju tremo. Po moje se ti zatika ob vseh napakah. Kako je s tem v tvojem vsakdanjem življenju, da ne rečem branju?
Jezikovno življenje ločim na dva pola. Eden je javni in profesionalni – tam se zavzemam za slovenski knjižni jezik, za poznavanje in spoštovanje pravopisa ter slovnice. Za jezik mi gre na radiu, televiziji, v časopisih, knjigah, oglaševalskih kampanjah, spletnih vsebinah in drugem. Razumem, da se zgodijo napake še najboljšim, tudi v lektoriranih besedilih so. Tudi sama lektoriram in vem, kako očesu in umu pobegnejo še tako očitne reči, kako se pri tem poslu pogosto mudi, z jezikovnimi izkušnjami pa postajamo boljši. Tudi tako, da se včasih glede česa krepko motimo.
Drugi pol je zasebni – tam si o ljudeh, ki pišejo ‘z otroci’ in ‘nebo prišla’, ne mislim nič bogokletnega. Neznanje kot tako ni greh, zaskrbljujoča pa je miselnost ‘Saj je vseeno, kako napišem/rečem, tega mi ni treba vedeti’. Ali ni lepo, če te tudi glede jezika lahko po maturi še kdo kaj novega nauči? Mene še po diplomi doleti obilo tega – tudi občutek sramu, ko ga kje zelo pobiksam.
Treme ti ni treba imeti, zelo nežno sem ti popravila nekaj napak v vprašanjih, ki si mi jih poslala, to je vse (haha). Škoda se mi zdi, da mi ljudje pogosto rečejo: ‘Joj, profesorica slovenščine si, zdaj pa ne vem, kako ti naj to povem/napišem.’ To govori vsaj o dvojem: v našem kolektivnem spominu so profesorice slovenščine stroge in padejo v komo, ko vidijo, da je knjižnica ‘knjižnjica’, mi smo pa pol manj ljudje, če imamo ‘gljivice’ namesto glivic. Nismo – samo naučiti se moramo, kako se pravilno piše. Za glivice pa je rešitev v lekarni.

foto: Gdč. knjiga

Sama si v času absolventa pričela z blogom Bralnica.si, danes te poznamo kot Gdč. knjigo. Za nas Bereš sinku, ponujaš rubriko Matigovor in se dotikaš avtizma. Kaj ta skupek pravzaprav je?
Pomeni mi neizmeren vir ustvarjalnosti, razmislekov, pretresanja lastnega mnenja o prebranem, vzgoji in drugih temah, ki me zanimajo, tudi odgovornosti do bralcev spletne strani. Ob perfekcionistični zagnanosti, ki bi vsako idejo rada uresničila kar takoj, pa je Gospodična knjiga ob redni zaposlitvi zame tudi frustrirajoči del prostega časa. Ne zmorem pisati toliko, kot si želim, zato bi včasih vse vrgla čez ramo in blog zaprla. Samo potem bi tudi v meni ostalo nekaj neizkoriščenega in spet bi se počutila slabo.

foto: Mateja Tamše

Kako je z bralno kulturo danes? Mar res tako zelo veliko število najstnikov malodane bere? Kako jih vidiš skozi lastne oči učiteljice ti? Delamo morda mladim krivico in ali bi morda morali biti do njih doslednejši, da ne napišem strogi?
Kdo bere in kdo ne, bo pokazala nova raziskava bralne kulture Slovencev, rezultati bodo objavljeni to jesen. Ne upam ugibati in posploševati. V družbi se zbuja vtis, da je bralna kultura Slovencev na psu, da nihče več ne bere, kaj šele kupuje knjig, da so otroci samo še na telefonih in pred računalniki …
V šoli še vedno najdem dva ali tri zagnane bralce na razred, tem je branje prosti čas ob domačem branju in učenju, treningih, glasbeni šoli idr. Mnogi priznajo, da so v osnovni šoli bili z bralno značko bolj spodbujani k branju in da so ob prehodu v srednjo šolo morali več časa nameniti učenju, za branje pa jim zmanjka. Mislim, da se bodo nekateri k branju vrnili šele na fakulteti ali celo pozneje.
Dobro razumem, kaj mlade veže na telefon in računalnik. Ali nismo odrasli podobno odvisni od teh naprav? A čutim, kaj mi v primerjavi z digitalnimi vsebinami daje branje – več počitka (tudi fizičnega), osredotočenosti, vživljanja v drugega, tolažbe, samozavesti, zamisli o tem in onem. Tisti, ki radi beremo, lahko vsakič znova premislimo, kako bi komu v okolici branje približali kot lepo dejavnost.
Jaz to počnem z Gdč. knjigo, v šoli z bralnim krožkom in šolsko bralno značko za dijake (in vsi se ji smejijo, ker to je za otroke, kao), kaj pa lahko ti komu ponudiš v branje? Z ‘Moraš prebrati’ ne bo šlo. Z ‘Izvoli, v tej knjigi je punca izgubila najboljšo prijateljico, zanima me, kaj porečeš na to’ pa morda že malo lažje. Ko najdemo teme, ki nas zanimajo, nas lažje pokličejo tudi knjige. Premagati je treba tudi nekaj stereotipov o branju: branje je dolgočasno, branje je za posebnežne, branje je za luzerje, knjige slovenskih avtorjev so depresivne …

foto: Gdč. knjiga

Veliko jamrarije je čutiti od založb, da knjig ne kupujemo in knjižnice so polne uporabnikov. Po drugi strani pa danes izda knjigo že vsak drugi Slovenec. Kako vidiš problem ti? Je preprosto preveč nekvalitetnih knjig ali premalo bralcev, ki bi si knjigo želeli na lastnih policah?
Povsem razumem kupca, ki presodi, da knjige ne bo kupil. Stane 25 EUR, prebral jo bo enkrat in odložil. V tem vidi strošek in predmet, ki bi ga še tista Marie Kondo rada izgnala iz stanovanja. Razumem tudi založbe – knjigo ustvarijo pisec, ilustrator, oblikovalec, urednik, lektor, tiskar in drugi. V ceni mora biti tudi njihovo delo.
Problem kupca je, da ne vidi, da bi lahko ta zase višji strošek zmanjšal tako, da bi knjigo po branju po nižji ceni prodal naprej, da bi lahko knjigo večkrat poklonil za darilo (npr. ob rojstvu otroka slikanico, staršem res dober vzgojni priročnik, tašči kriminalko, tastu knjigo izletov, otroku ob koncu šolskega leta ali za pogumen obisk pri zobozdravniku …) in da bi razumel ekonomski krog, ki se ob tem sklene – jaz kupim knjigo in založbi omogočim malo več v vreči, iz katere omogoča svoj obstanek.
Jasno, tudi založbe bi lahko naredile še več – zakaj kopica od države podprtih novih knjižnih naslovov, ki v resničnosti dobijo maksimalno 10 novih bralcev? Zakaj založbe ne premislijo bolje o načrtu oglaševanja knjig? Mnoge še vedno mislijo, da so s svojimi avtorji in ostalo mašinerijo in zgodovino dovolj močne, da bo knjigi na trgu že kako uspelo. Ne, knjiga (za njo pa stojijo ljudje) se mora za pozornost danes zelo, zelo potruditi. Mora se ‘vreči ven’ in tega se v imenu ljubezni do branja naj ne bi šli … Ampak prodali pa bi jo radi, kajne?
Knjiga je danes predmet kot avto, krema za obraz in novi kosmiči. Seveda glasnikom kulture in jezika pomeni omiljeni predmet, a to je manjšina, oni bodo knjigo tako ali tako kupili, a jih je premalo, da bi založbo držali nad vodo. Nakup je treba osmisliti povprečnemu bralcu s povprečno kupno močjo. Ni treba, da knjigo na vso silo razprodamo z do kupca podcenjujočimi oglasnimi sporočili, a treba jo je domiselno in raznovrstno oglaševati, temu že pred izidom nameniti premislek in finančna sredstva …
Naj namignem: kdaj bodo slovenske založbe v večjem številu bolj prepričano in idejno močno izkoristile slovenske knjižne bloge? Da, knjigo se danes prodaja (predvsem) na družabnih omrežjih in v spletnih knjigarnah. To lahko zate naredi nekdo, ki ima sledilce točno določenega kova: bralce. A tudi njega je treba finančno podpreti. To bi pa le redki, ker plačevati predstavitve knjige, oh, to pa je navadna podkupnina … Res?

foto: Mateja Tamše

31. avgusta te bodo lahko Mariborčani srečali v sklopu Vzajemnega dneva Z13 v parku. Spregovorila boš o dejstvih, ki si jih družine otrok z avtizmom želite od okolice. Boš z lastnimi ugotovitvami in recepti pomagala tudi drugim mamicam, ki živijo v avtističnem spektru?
Želim si, da bi bilo to, kar bom povedala, dobra orientacija in potrditev staršem, ne le materam, otrok na avtističnem spektru. Receptov ne želim ponujati, opozorilo v uvodu bo jasno: govorila bom o svojih izkušnjah, ki jih imam ob 6-letniku z diagnozo avtizem. In ta se zagotovo ne odvija podobno kot v vašem domu. Avtizem je širok in se kaže na zelo različne načine, zato naša družinska zgodba in vsakdan nista vzorec, po katerem naj bi se ravnali, izbiram pa tiste poudarke, ki bi lahko koristili družbi kot taki, avtizem gor ali dol.
Vsem staršem je lažje, če si prisluhnemo, se poskusimo razumeti in videti vzgojne situacije z več zornih kotov, kajne? Predvsem si želim, da bi drug drugega večkrat vprašali ‘Kako ti lahko pomagam?’ in znali na to vprašanje konkretno odgovoriti. Je kar zalogaj, a?

 

info:
http://gospodicnaknjiga.si/
FB stran
IG

Ob tej priložnosti podarjam 3 slikanice Dve ciklami ali na svetu je dovolj prostora za vse, ki jo je spisala Benka Pulko in zanjo pravi:
“Literatura za tiste, ki želite svoje mladičke vzgojiti v tolerantne pozitivce.
Zgodba o dveh ciklamah je poučna pravljica, ki bo uspavala najmlajše, učila majhne in dala misliti velikim. Poučna slikanica za tiste, ki že berejo, in za tiste, ki še ne. 
Zgodba govori o dveh ciklamah. Kljub življenju na isti okenski polici se ciklami nista zbližali in postali prijateljici. Pogovarjali sta se le takrat, ko sta obrekovali druge in bili neprijazni do vseh, ki so želeli postati njuni prijatelji. Za ciklami se začne drugačno življenje ob prihodu smetarja, ki ju je potegnil iz smeti, ko ju je gospa zavrgla in ju podaril ženi. Ciklami ugotovita, da je svet velik, zanimiv in prijazen. Na njem je dovolj prostora, le spoštovati se moramo med seboj, za to pa je potrebna tudi dobra volja.”
Pod fotografijo na Fb strani Zavoda 13 – klikni tukaj, označi še 2 prijateljici, ki bi slikanico prav tako imeli in dobila bo vsaka svojo. Žrebam v ponedeljek 26. avgusta.

foto: Sašo Greiner

3 komentarjev na prispevek “Gospodična knjiga”

  1. Mame zdravih otrok si težko predtsvaljamo s čim vse soočajo mame tistih, kipotrebujejo posebno oskrbo, pomoč obravnave…
    Hvala za podeljeno.
    V soboto vam pošljem vse pozitivne vibracije.
    ❤️

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI