Gordana (desno) s specializantko
mag. Gordana Štrković-Tomaško, dr. med., spec. ped. (desno) s specializantko

UVOD – KDO SEM
Petra kot Petra. Vedno polna idej. Tokrat se je spomnila, da bi lahko na njenem blogu napisale kakšen »pametni nasvet« za otroke. Za začetek naj bi jaz napisala par besed o sebi, kdo sploh sem. Po začetnem navdušenju se je zataknilo. Res, kdo sem sploh jaz? Najraje bi napisala, da sem slikarka, ki na pol lačna in oblečena v črno hodi po pariških ulicah in slika utrinke čustev na obrazih mimoidočih. Samo, tem sanjam sem se že zdavnaj odpovedala. Od njih so ostala le črna oblačila. Že zdavnaj ne slikam več. Morda sem pridna delovna punca, ki je vse naloge opravljala z najboljšimi ocenami. Resda sem bila vedno odlična, ampak globoko v sebi sem želela zbežati tej sliki. Ne, nisem niti to. Zdravnica? Ne počutim se kot »bog v belem«. Nasploh se ne počutim kot bog. Ne vem vsega. Ne morem pomagati vsakomur. Nisem vsemogoča. Zdraviti in pomagati bolnim je le moj poklic. In vesela sem, ko lahko komu pomagam, ko komu rešim življenje, čeprav se mi tako redko zahvalijo za pomoč. Niti zdravnica, ki jih doživljajo laiki nisem. Sem pa res oseba, ki razume otroke in živali in se z njimi veseli. Sem oseba, ki z veseljem poučuje. Ker še vedno verjamem v ljudi in v to, da se hladno in materialistično naravnano družbo brez empatije za bližnjega da pozdraviti. Torej, kdo sem? Morda je najboljšo oceno tega kdo sem, podal sin mojega bratranca (4 leta). Ko so mu razlagali, da sem zdravnica in, da mora biti priden, ker otrokom dajem injekcije, me je odmeril od glave do pet, zamajal z glavo in rekel: »Ne, ona ni zdravnica, ona je teta Goga.«

ZDRAVILNI UČINEK MOJE MAME
Prihajam na morje po daljši pavzi, zapeljem avto v dvorišče in na vrhu stopnic me že čaka, nasmejana. Objame me. Vsakič, ko pridem je vse manjša. Zdaj se že dodobra moram prepogniti da bi jo objela.
– Mama, prosim te, umakni se. Tako močno sem prehlajena. Ni prihajaj mi preblizu.
– Boga si, res. Pridi notri, skuhala ti bom čaj.
V sobi z veliko kotno sedežno me že čaka oče. Začutim toploto v duši. Ovije me dober domači vonj doma v katerem sem odraščala. Oče se pomakne in osvobodi »moje« mesto na sedežni. V telesu se mi razlije občutek varnosti.
Mama prihaja v sobo in me gleda zaskrbljeno:
– A imaš vročino?
In že je njena rahlo drhteča roka na mojem čelu. Tipa, če sem topla.
– Topla se mi zdiš. Prinesla ti bom termometer.
Merim vročino. 37,6°C.
– Ja, topla si.
In že prihaja s čajem z medom in limono v eni roki in odejico v drugi. Pokrije me in reče: – Spij to.
Počutim se tako toplo, tako varno. Za spremembo nisem jaz tista, ki skrbi za druge. Ponovno sem lahko mala, nemočna, odvisna od drugega in prepuščam se njeni skrbi. In že se počutim boljše.

Ta zgodba naj bo v opomnik vsem tistim, ki ne razumejo zakaj je potrebno, da je mati ob bolnem otroku. Otrok ne potrebuje le tople napitke in zdravila, otrok potrebuje občutek, da je na varnem, da mama ne bo dovolila, da se mu zgodi kaj hudega. Nobena igrača, četudi zelo draga, ne more nadomestit občutka varnosti. Ti dati tisti prvinski in pomemben občutek kdo si, ter kateri družini pripadaš.

Teta Goga

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI