foto: Petra Greiner

Pred očmi se mi ponudi scenarij, ko izvem, da ima moj otrok dodatni kromosom teden dni po rojstvu, kljub nuhalni svetlini, morfologiji in kasnejšim pogostejših UZ pregledom, in se ob tem moja prva misel ustavi ob želji, da vse vpletene za »napako« tožim na sodišču, sama pa bom na tak način prišla do krivca, kar bi me moralo pomiriti. Pa mi to ni niti padlo na pamet.
Prav tako sem zavrnila skupni sestanek, v katerem bi predebatirali dejstva, na katerih točkah vse se je Sofia v vseh devetih mesecih skrivala. Raje sem energijo in svoj čas posvetila svojemu otroku in ob prihodu domov nisem želela zanemariti njene sestrice, ki me je prav tako potrebovala. Zato še danes pošljem voščilo s Sofiino fotografijo Darji Panjan Paro v Ljubljano, ker imam na bivanje v Pediatrični kliniki v prestolnici res čudovite spomine, pa čeprav je Sofia tam malodane umrla.
Ko sva se vrnili v domači kraj, sva z Zlatko Kanič preživeli več časa, čeprav je bila trdna opora prve dni, ko sta iz Sofiinega srca zevali že dve luknjici, genetske slike pa še nismo imeli. Njo so sodni vetrovi in medijska gonja premetavali sem ter tja, mene pa rokovanje z nepričakovanim otrokom, kupom tegob in sestavljanjem sistema, ki bi mi pomagal preživeti. Po šestih mesecih, ko se je ogenj na sodišču proti ne le eni pediatrinji vzplamtel, sem gospe Kanič poslala kartico, v kateri sem ji sporočila, da je Sofia živa ter relativno zdrava in da sem še kako prepričana, da se lahko zdravniki in starši včasih postavimo na glavo, pa bo splet okoliščin obrnil usodo tako daleč, da bo otrok celo umrl. Takrat je treba dejstvo sprejeti in namesto, da bi iskali krivca, bi bilo bolje, da ne bi pozabili na sorojence, ki nas v tem času še kako potrebujejo. Tudi s pediatrinjo mojih otrok, Polono Seme Ciglenečki, sva imeli en nesporazum, vendar danes prijateljsko in s ponosom gledava Sofiin napredek, predvsem pa sila redke obiske v ambulanti začiniva z žensko željo pomagati drug drugemu. Dejstvo je, da ob kronično bolnem otroku odnos med starši in pediatrom kliče po zaupanju in razumevanju slabih dni z obeh strani. Ker vem, da so čakalnice nabito polne, sem želela Gordano Štrkovič Tomaško za tisto pediatrinjo, ki jo pretreseni, uničeni in prestrašeni starši lahko za drugo mnenje vprašamo kar ob čaju. Ob njenih pripovedih zdaj bolje razumemo zdravnike, ki z dežurstva zasedejo svojo tekočo ambulanto, ona pa nas, ko smo jezni in siti čakanja.
Včasih se mi je zdelo, da sama podčrtujem pozitivne zgodbe, vendar me je mamica z drugega kraja popolnoma presenetila. Medtem, ko so 13-letnemu sinu odkrili tumor na možganih, se je skupaj z njo borilo precej zdravnikov, ki jim je hvaležna še danes. Sama pripoveduje: »Situacija, v kateri smo se znašli kot družina, je bila tako za vrat stiskajoča, da sprva nismo ne dihali, niti govorili. Na srečo so bili zdravniki trdni in pozitivno naravni. Oprli smo se na njihove besede, oklenili smo se jih kot utapljajoči skale. Ko je ob slabem počutju ali samo strahu prijateljev morala padla, smo si vedno priklicali besede zdravnikov. Zaradi njihovih nekaj stavkov se nismo zlomili in smo držali bolnega otroka visoko nad deročo reko. Ob vsem orkanu, ki nas je obšel, nas je pomirjal prijeten odnos do bolnega otroka in tudi nas, kot družine. Tako topli so bili. Čutili smo, da osebje iskreno čuti z nami. Sestre in tehniki so bili ustrežljivi, nežni, nadčloveški. Diagnostika je bila hitra in točna. V nobenem trenutku nismo pomislili, da kdorkoli varčuje pri pregledih. Težko bi govorila o sprejemanju smrti otroka. Tega me je bila groza ves čas in hvala bogu ne vem, kakšno življenje te čaka po izgubi. Vsekakor je težko razumno sprejeti, ker duša preveč boli, kriči, joče. Kar se tiče tožb, prelaganja odgovornosti in iskanja krivcev, je pa verjetno od primera do primera različno. Dejstvo je, da smo nagnjeni k temu, da krivdo pripišemo nekomu drugemu. Da ne znamo sprejemati odgovornosti in se ne zavedamo, kaj so naše naloge, dobro pa vemo, kakšne so naloge drugih. V primeru zdravljenja našega Janeža bi rada v prvi vrsti izpostavila vso osebje, ki je imelo kakorkoli opraviti z njegovo hospitalizacijo in pregledi. Torej Pediatrična klinika, nevrološki, hematoonkološki (dr. Faganel Kotnik), kirurški oddelek, neurokirurgi (dr. Bošnjak, dr. Spazzapan, dr. Jeglič), tudi osnovno šolo Valentina Vodnika, ki mu dnevno tako lepo stojijo ob strani in se trudijo, da bo osmi razred zaključil kar se da uspešno in brez hudega stresa. Kocine mi gredo pokonci, ko pomislim na vse te dobre ljudi.«
Ob izkušnji druge mamice pomislim, kako žalostno je v resnici, da nas slaba novica hitreje in močneje zadane. Ne vem, zakaj v človeški naravi dobro in slabo nista uravnotežena. Tako senzacionalno je širiti, da se je nekje nekomu nekaj slabega zgodilo, in tako nezanimivo, ko gre za dobro stvar. Vse slabe novice in dogodki vlečejo ljudi v pesimizem in k splošnemu nezadovoljstvu. Novinarji bi se morali zavedati tega in s svojim delovanjem pomagati splošni klimi. Na žalost vemo, da nekateri mediji kar tekmujejo, kdo bo bolj napihnil zgodbo in pompozno poročal. Velik segment ljudi jim sledi, na srečo jih kljub vsemu kar nekaj že bere med vrsticami. Predstavljam si bolečino staršev, ker že vsa leta stojim nedaleč proč, vendar je prvi korak v pravo smer tisti, na katerem krivca ne iščeš več.
Trdno verjamem, da noben pediater s svojo vestjo in znanjem našim otrokom nikoli ne želi škodovati. Prav tako stojim za zapisanim, da velikokrat nihče ni kriv, ne za to, da v času nosečnosti mati ne izve, da je s plodom kaj narobe, prav tako nihče ne želi, da ob porodu otrok ostane brez kisika in je posledično invalid, ne za otrokov avtizem ali druga bolezenska stanja, ki se identificirajo šele skozi leta ali, kot se prav tako dogaja, otrok umre, čeprav se je rodil popolnoma zdrav. Prst, ki ga usmerjajo v nekoga drugega, staršem skozi čas vzame energijo za sorojence in jih zaradi sodnih obravnav in drugih obveznosti bolj ali manj zanemarijo. Posamezniki, ki iščejo pravdo na evropskih sodiščih in po dveh desetletjih dobijo papirnato zadoščenje, nekaj denarja, predvsem pa krivca, ob tem otrokovega življenja ne bodo obudili. Krivce tako izpostavljamo s popolnimi imeni in priimki, pohvale pa še izustiti ne znamo.
Zato preden boste sami iztegnili prst proti sočloveku in ga dali na sramotilni steber, le pomislite, ali se vam je na vašem delovnem mestu dogodila kakšna nehotena napaka, pa čeprav ni šlo za življenje ali smrt. Odgovorite si, zakaj graja zleti iz ust, pohvala pa iz glave poti ne najde. In spomnite se, da včasih za našo tragedijo ni kriv prav nihče. Niti vi sami.

foto: Petra Greiner

 

2 komentarjev na prispevek “Graja leti, pohvala pa komaj najde pot”

  1. Res si težko predstavljamo…
    Tudi sama verjamem, da so pediatri ljudje s srcem. In da bi… če bi bili neuničljivi, klepetali in delili nasvete tudi ob čaju in nemogočih urah. A dan ima le 24 ur in tudi oni imajo družine… življenje.
    So pa stiske včasih po mopje tako velike, da… prej pograjamo kot pohvalimo. Tako nekako. Morda.
    Sofija v srčnem objemu je vedno še bolj čudovita.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI