foto: Alma

V hišo Alma Vista se vračam že leta. Odkar imamo Sofio je to moje pribežališče in kraj, kamor se brez vprašanja ‘Kako bo?’ pripeljem vsako leto. Martina ni le gospodarica hiše, temveč tista, ki tudi vinu Edija Simčiča daje poseben okus. Letos praznujejo že trideset letnico delovanja in kot je rekla sama: “Ponosna sem na vse, kar smo uspeli ustvariti. Še posebej  zato, ker sva med vso to rastjo  tudi z Aleksom prehodila posebno osebno izkušnjo v partnerstvu in sva uspela ostati v prvi meri človeka, ki se spoštujeta in cenita. Kot takšna nas tudi dojemata naša dva otroka in to je zame največja zmaga in uspeh.” Tako to ni le zgodba o uspehu, temveč o medsebojnemu spoštovanju, ki s pridnimi rokami žanje niz uspehov.

 

Odkar imamo Sofio sem resnično pozorna na bivanje tam, kjer se počutim skupaj z njo še bolje, kot doma. Varno in prijetno. So takšni odzivi tudi drugih družin?
Svojo dejavnost jemljem  kot veliko odgovornost. Vedno se pojavlja kanček dvoma, da mogoče pa ni vse tako kot mora biti. A to so verjetno  že moje fobije, ki nimajo nobene zveze s hišo. Dejstvo je, da se trudim in ko vidim iskrico v očeh, ko gostje zapuščajo hišo, čutim veliko olajšanje. V devetih letih dela in obratovanja Alma viste nisem resnično še imela nezadovoljnih gostov. To je mogoče pokazatelj, da delamo dobro. Se pa raziskovanje kako še bolje urediti stvari ne končan nikoli. Včasih kaj odvzameš, drugič nadgradiš.

 

foto: Tine Bradač

Pozicija hiše je odlična. Okrog je dovolj odličnih vinsko kulinarično razvajanj. Skok čez mejo ponuja tudi eno Michellinovo zvezdico. Slišiš morda kdaj, da je ponudbe premalo?
Res je. Brda postajajo enogastronomska destinacija par excellence. Tega se dobro zavedamo vsi akterji. V tem trenutku bi si gotovo želeli še več tovrstne ponudbe, predvsem kulinarične. Mislim da nam primanjkuje segmenta majhnih, domačih gostiln, kjer dobiš preproste, domače jedi. Take, ki ne zahtevajo od gosta nekaj urnega posedanja.
Strategija razvoja, ki jo piše Zavod za turizem, kulturo, mladino in šport Brda skupaj z Občino Brda stremi k razvoju v tej smeri. Pokrivajo široko področje in nikakor si ne smejo privoščiti ne vključevanja prav vseh segmentov družbe, ki ustvarjajo pestro ponudbo.
Seveda pa so Brda na začetku vspona kot turistična destinacija in zagotovo nam primanjkuje še veliko. A smo na pravi poti. Tudi zaradi dobrega sodelovanja in podpore med sabo.

 

foto: Tine Bradač

Alma Vista je prijateljica umetnikov in točna Kazakstansko – Slovenskega prijateljstva. Kako je do tega sodelovanja sploh prišlo?
Brez nje, umetnosti ne bi znali živeti. V Brdih se že od konca 90ih let gradi na subtilnosti dežele in ljudi, ki se zavedajo njenega pomena. Prvotno kot MMM Art, od 2011 pa kot Arc Circle ali Krog umetnikov se od pomoči idejnih vodij projekta Etka Tutte in Klemna Bruna razvijajo unikatne zgodbe na sedaj že enajstih domačijah v Brdih in treh v Vipavski dolini. Krog se širi in pridobiva na prepoznavnosti tako doma, kot tudi v svetu. Ne smemo pa pozabiti, da so Brda že od nekdaj stičišče kultur, ki nudi podlago za razvoj tako umetnosti, literature, proze in glasbe.

2017 smo se jim pridružili kot Art ambasada Republike Kazahstan na pobudo Kazahstansko Slovenskega poslovnega kluba.

 

foto: Tine Bradač

Potrebe lastne vinsek ponudbe ste razširili z novim degustacijskim prostorom arhitekturne dovršenosti, pridobili prepotrebno kvadraturo vinske kleti in dodali kulinarične dodatke, ki jih oblikujete glede na potrebe skupin. A sedaj ob vsej tej novi pridobitvi lažje dihate?
Diha se laže v kleti, v degustacijski je pa gužva. Ha ha… šalo na stran. Izjemno smo zadovoljni tako krasnega odziva ljudi. Vedno smo namreč verjeli v idejo arhitekturnega turizma, ki privablja v regijo spet drugo ciljno skupino ljudi. Že z snovanjem Alma viste smo imeli ves čas vizijo, da je potrebno ljudem ponuditi več kot “babičino hišico”. S tem ni seveda nič narobe, a ko postavljamo nekaj na novo si lahko drznemo biti drugačni in premikati meje. To je tudi na nek način naše poslanstvo.
Danes drznejšo arhitekturo okolica in domačini že laže sprejmejo. Pred samo desetimi leti je še niso.

 

foto: Sašo Greiner

Vpeti ste vsi. Od dedka, pa vse do najmlajšega sina. Vidiš to kot prednost? Danes bentimo nad mladimi, vendar sta oba sinova zelo hitro stopila v delovne čevlje. Kako zadovoljna si s tem kar ste dosegli?
Da se ne bom ponavljala, kako je družina pomembna bom dodala nekoliko drugačen vidik kaj pomeni “družinsko podjetje”.  Zemlja, ki se deduje iz roda v rod nas obvezuje, priklenja na nek način nanjo. In če smo si zelo iskreni, nič kolikokrat je v zgodovini podeželij to pomenilo stisko, nezadovoljstvo, nerealizirane sanje naslednjih rodov, podreditev. Toliko, kot nam zemlja  daje, nam tudi jemlje. A je naša! Vzgajati otroke s tem zavedanjem, da lahko kljub vsemu svobodno izberejo, je zanimivo stališče. Pri starejšem sinu Juretu smo kaj hitro vedeli, da bo zapisan zemlji. Pri mlajšem ni bilo tako. Potrebno je bilo veliko čuječnosti, da je lahko izbral tisto kar je sam čutil da je njegovo. To bi lahko pomenilo tudi čisto nekaj drugega. A z Aleksom sva skušala nežno vstopiti v trenutku, ko se nama je zdelo, da potrebuje malo razjasnitve. Kot starš si lahko samo zaupaš, da ti veš kaj je za tvojega otroka najboljše. Četudi se okolica s tem ne strinja. Tako smo sedaj vsi na enem vrtiljaku. Tukaj sicer vsa šolska teorija o hierarhiji v  podjetju marsikdaj pade na izpitu, a ko je potrebno potegniti skupaj niso potrebne besede, dovolj je samo pogled.
In seveda super ponosna sem na vse, kar smo uspeli ustvariti. Še posebej zato, ker sva med vso to rastjo  tudi z Aleksom prehodila posebno osebno izkušnjo v partnerstvu in sva uspela ostati v prvi meri človeka, ki se spoštujeta in cenita. Taka nas tudi dojemata naša dva otroka in to je zame največja zmaga in uspeh.

 

foto: Tine Bradač

Ne morem mimo tebe same. Tako mirna si. Prizemljena. Ko te kličem, da moram odpovedati rezervacijo zaradi Sofie mi mirno rečeš, da bo vse v redu. Ko te zjutraj vprašam, če lahko vseeno pridemo, ker operacije ni bilo, spet tako modro mirna. Pa kako ti to uspeva? Imaš kakšen mini nasvet za nas živčke, ki ne znamo zaupati in mislimo, da moramo z lastno močjo vse urediti, medtem pa s takim načinom veliko poteptamo?
Uh…zanimivo vprašanje. Ampak sem vesela, da me tako doživljaš. Mogoče me domači malo drugače.
Odkar se moj dan začne z vprašanjem “Kaj je še mogoče danes? Kako je lahko še boljše kot to?” ( še veliko bi jih lahko naštela ) in ko ta vprašanja ne iščejo odgovora, ampak dovolijo, da so vir kreacije, kreacije življenja katerega ustvarjalka sem sama, se začnejo v nas dogajati mali čudeži. Situacije kot si jih opisala te več ne spravijo v pozicijo nemoči, ampak v pozicijo zanimivega stališča in od tam naprej v ponovno vprašanje. Se sliši  malo nadzemeljsko? Mogoče na prvo žogo res. A ko se zaveš da s svojimi mislimi ustvarjaš vse kar te obdaja in se ti dogaja, vstopiš v drugo dimenzijo  razumevanja sebe. To je pa že tema  za popolnoma novo debato.

 

foto: Tine Bradač

 

info:
www.almavista.si
FB stran

Edi Simčič wine

 

 

 

 

1 thought on “Hiša, kjer je lepše kot doma”

  1. Ah… pa je res. Lepo. Lepše.
    Hvala za vajin pogovor. Se mi je čas za hip ustavil.
    Zares čudovito.
    Obema pozdravčki in… še kaj barv jeseni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI