foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Prazniki in vse, kar je spadalo zraven v mesecu decembru, sem odvrgla že prvo ponedeljkovo sveže jutro. Za mano pa capljajo premnogih jamrajoči vzdihi posameznikov o preveliki telesni teži, ki se je nabrala iz omenjenega obdobja, pa tarnanje nad slabim počutjem in še čim.
Rekli boste, da se suhljadi, ki ne morejo na krvodajalsko akcijo, ker ne premorejo niti teže vreče cementa in imajo zavidljivo presnovo, na to temo ne morejo oglašati. Mene pa pravzaprav zmotijo nenehne diete in druga pritoževanja zoper hrano, ko pa vemo, da je le-ta sestavni del medčloveških druženj. Zanimivo je dejstvo, da sem v svojih študentskih časih sobivala brez mesa, nato pa čez leta ugotovila, da se je vsebnost sladkorja, ki ga nikoli nisem pretirano marala, dvignil nad normalo. Kaj je normalno ve vsak(a) zase, ampak nenehni občutki krivde tehtajo veliko več, kot se zdi. Ko sem nekega dne prekinila z brezmesnim življenjem, pa še danes ne vem ali je temu botrovala krvna skupina 0 ali izgovor, da sem sita sladkarij.
Odkar si kuhinjo delim s svojim možem, plujem po varnih vodah. Medtem, ko ob sobotnih rednih obiskih tržnice kupuje pri preverjenih in že poznanih branjevkah, je navezal stike z ekološkimi mesarji (ne mi vihat obrvi, lepo vas prosim), negojene ribe kupuje 1x tedensko in sama se moram v čez teden pred štedilnikom znajti brez mesnih izdelkov. Ob slednjem sem imela celo nekaj težav, ker za kuharico tako ali tako nisem. Vendar si še tako slaba gospodinja zmore pripraviti nabor jedi, ki bi jih suvereno pripravila tudi sredi noči (no, to mi še ni bilo potrebno).  Nakupe ekološkega sadja pa sedaj premorem tudi sama.
Priznam, da mi je bilo sprva, ko sem morala preverjati napise na izdelkih hrane in iskati morebitne reči, ki tamkaj nikakor ne spadajo, to početje odveč, vendar je danes lažje. Mori me le nesvoboda kadar omenim, da meso v naši družini pravzaprav jemo. Da smo sicer na riževem mleku in le prvorojenki tu in tam kupimo kakšno povsem ‘navadno’ (beri: kravje) mleko.
Ob zadnjem otroku, ki je bil sprva alergičen na živalsko mleko, gluten in jajca, čeprav jih dobivamo od dedijevih domačih kur, ki imajo na voljo več dvorišča kot marsikateri pes, sem ob pripravi hrane res trpela. Nadomeščala, iskala druge rešitve in se vživela v osebe ženskega spola, ki razmišljajo le še o zdravju. Vmes o bio, ki je posut z eko in na koncu naravnem, ki ga je potrebno iskati na vsakem koraku.
Kosilo ob tem, da se otroku ne dovoli jesti (zame) navadno govejo juho, ki jo pripravi babica, ker sta starša vegetarijanca, gre za moje nestrokovno mnenje za onemogočanje, da si za osnovne biološke potrebe malček okus razvije povsem sam. Ko so vsi preostali otroci namakali kruh v (seveda) domač golaž, on sam tega ni smel početi. Kako se počuti, ker on ne sme? Ker je to prepovedano. Kaj bo ta prepoved prinesla v njegovo prihodnost? Na tem mestu boste rekli, da prepovedujemo tudi prevelike količine sladkarij, kar so za povrhu škodljive tudi za zobe in dejstvo, da se sleherni starš se odloča po svojem prepričanju in vesti. Mene samo še vedno zanima, čemu toliko teže vsakdanjega življenja glede hrane? Jaz sem za odmerjene kvadratke vsega kar nas obdaja. Predvsem pa po pameti in kmečki logiki, kot so to počeli še pred stoletjem in je bil krog prehranjevalne verige in zmernost v vsem v zadovoljstvo in zdravje posameznika. Pomanjkanja v tistem času sploh ne mislim omenjati.
Resda skupaj z vami obsojam divje lovce na živali, se mi ob tem smilijo še vsi nedolžni štirinožniki, ki ostanejo na cesti, vendar si sama želim življenje, ki se v celoti ne rabi vrteti okrog hrane. Vsega po malem, kot bi rekli naši predniki. Tudi z mesom živali za katero je lepo skrbel lokalni kmet. In z vsem spoštovanjem, ki ga premorem, medtem ko to meso dajem v usta.

Priznati moram, da ima vso sovraštvo in gnev proti nasproti razmišljajočemu sočloveku več slabih učinkov, kot en povsem običajni zrezek sredi krožnika.

Tekst napisan za internetno stran časnika Večer.

1 thought on “Hrana naša vsakdanja”

  1. Petra, všečen prispevek. Ko vedno:). Ravno včeraj sva se s hčerko pogovarjali, zakaj toliko tem o dieti po praznikih? Da o naboru vseh polemik o hrane sploh ne govorim.
    Sama ne jem mesa že od otroštva, ker mi pač nikoli ni teknilo. Dejstvo je, da me pri srcu stisne, ko vidim kamion, poln trpečih živali, klavnice pa so itak še večja groza.
    Najina hči je, ko je prvič prestopila prag vrtca, jedla vse. Babi ji je na debelo mazala pašteto, da je doma prikrajšana. Prav smešno prikupno je zvenela, ko je nekega dne, ko so imeli v vrtcu pečenice, ponosno povedala, da je šla po dodatek. Tri leta nazaj je začela sama odklanjat vse, kar spominja na zrezek ali salamo. A z veseljem poje pri babici krožnik goveje juhe z rezanci….Nikoli ne zakompliciram. Doma pripravljam čim bolj enostavno in sezonsko. Radi se razvajamo tudi s čipsi in zlatimi kroglicami ekoloških ponudnikov in si naredimo veliko domačo čokolado. Kadar smo na potepih, jemo naše pripravljene popotnice ali si v restavraciji , koči…privoščimo kosilo, tortico…. Vse to je del življenja… Posebej ne debatiramo… radi preizkušamo in radi imamo domače… In hrano, našo vsakdanjo:)
    Pa dooooober tek!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI