foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Avto sem pred skupno hišo, ki spominja na blok, parkirala pozno zvečer. Sprehajalka psa se je zavijala v svoj plašč, izpod katerega je visela domača halja in jaz sem jo želela povprašati, kakšna je ljubezen do kosmatinca, ki vleče človeka v mraz ob najbolj hladni nočni uri? Nato sem nehote opazila disko lučke, ki so se sprehajale na pročelju še starejše bajte, ki stoji nasproti naše in se spomnila, da svetijo Sofii naravnost v obraz, da jo pomirijo in bi lahko zaspala.
Koliko noči je bilo vedno znova prebujenih, v katerih se je neutolažljiv jok pomešal z mojo stisko? Kakšne so bile moje oči ob jutrih, ko je uho bilo ponovno vneto? Pomislim, da sprehajalka psa ne razume moje ljubezni do nebogljenega otroka, kot si jaz ne znam predstavljati njeno, ko ji le nekaj mesecev stari štirinožni prijatelj popolnoma uniči čevlje.

Ko kdo povpraša, kako svojega otroka razumem, spomnim na živali, za katere vemo kakšne volje so, velikokrat tudi, kaj si želijo in po več letih skupnega bivanja, kaj za božjo voljo nam želijo povedati. Nekoč sem bila okregana, ko sem moškemu v belem odvrnila, da se s svojim otrokom sporazumevam nekako tako, kot je navada v relaciji človek – pes. Pa v mojih besedah ni bilo niti kančka razvrednotenja človeške duše. Še več. Toliko vdanosti, pripadnosti in medsebojnega spoštovanja, kot ga je mogoče čutiti v omenjenem sobivanju, drugje nisem videla.
Lastniki psov navajajo tudi neizmerno veselje s strani živali ob prihodu domov, ki jo jaz začutim sicer ob močnem objemu nehodečega otroka. Si pa njeno skakanje po meni, ko me zagleda, prav zlahka predstavljam, čeprav se v realnosti zvija le na eno in drugo stran, ter ponavlja gibe, ki jo silijo v sedeč položaj in spet nazaj.
Prijateljica mi je nedavno zaupala, da so že nekaj časa omejeni glede obiskov in drugih aktivnosti, ker njihovega kužka močno načenja bolezensko stanje s starostjo vred. Naposled je razumela tudi mene, ko pred skokom na obisk preverim kakšno zatočišče lahko omogočim moji drugorojenki, sicer gremo tja sami ali ostanemo kar doma.
Ne trznem več, ko redki po sorodstvenih vezeh najbližji, najdejo veliko ljubkovalnih besed za svojega psa. V naročju ga božajo in mu posvetijo veliko svoje pozornosti, medtem pa je Sofia le streljaj proč. Brez pozdrava, vsaj bežnega  dotika ali ene lepe besede. Včasih pomislim, da spominja na žival, ampak pozornosti, ki jo dobijo štirinožni prijatelji s strani omenjenih, ne dobi.

Medtem, ko rešujete štirinožne prijatelje iz zavetišč, predlagam iskanje nadomestnih mater za moje posebne prijatelje, ki so brez vrvi priklenjeni na postelje različnih zavodov. Kimam, ko porečete, da zanje ljubeznivo skrbijo in jih negujejo ljudje, ki tam delajo, vendar sprašujem ali se lahko strinjamo, da je družina, dasiravno posvojena tista, ki daje globoko zatočišče, občutek pripadnosti in kanček več ljubezni v mnogih objemih, kot vse našteto v javni inštituciji? Nerada priznam, da je obče gledano moč čutiti več empatije do živali, kot v pogledu na prizadetega posameznika. Veliko več zaščite je mogoče opaziti v rokah prostovoljcev, ki male znance vozijo le na sprehod s povodcem, kot neplačana pomoč do veliko bolj zaostale duše, ki strmi le v strop.
Brez zamere, ampak humani smo do zelo bolnih živali, medtem pa človeka, ki se bojuje s svojo bolečino ali neozdravljivo boleznijo puščamo hirati. Gledamo posameznika, ki životari, čeprav smo sami nad njim že povsem obupali. Sočutje do živali ima potemtakem večje in bolj globoke razsežnosti, kot iskrena skrb do sočloveka.

Dejstvo je, da si psa zaželiš in kupiš sam, posebnega otroka pa praviloma ne. Vse ostalo je na istem imenovalniku ljubezni, ki ga naposled bolje razumem.

 

5 komentarjev na prispevek “Humanost pri živalih peša pri sočloveku”

  1. Res za zamislit se in kar zalostno 🙁 Kar bi se dodala je, da gre socutno ravnanje do zivali le za redke izbrane vrste, mnogo drugih pa gojimo, kot da so krompir in se ne oziramo na kakovost njihovega zivljenja in smrti. Kakor cutim jaz, se mi dozdeva, da je resnicno socutje/ljubezen le eno. Najprej do sebe, nato do drugih in sveta. <3

  2. Pozdravljena Petra,
    Zanimivo razmišljanje! Sem mama odrasle hčere s kronično neozdravljivo boleznijo, 11 let po bolnicah, neprespanih nočeh, v permanentnem stresu, hči s psihiatrično diagnozo, kar je še krutejše, kot pri vaši Sofiji- Bodimo iskreni, fizična bolezen se vidi navzven, ni treba kaj dosti razlagati okolici in prijateljem, vsem se smilite, vsaj približno si predstavljajo, kaj preživljate, kaj preživlja mama otroka z rakom, kaj preživljam jaz, nihče praktično ne razume, tudi moja hči je na tem, da umre…pa se vsi obrnejo STRAN, ko slišijo za psihično bolezen. Vključno z vami draga Petra, sem vam pisala…
    Pa pustimo to. Danes je tema druga. Imam psa in bolno hči. Samo to bom napisala, da pri veterinarju, če pes zboli, dobim več sočutja kot od zdravnikov, ki zdravijo hči. Samo to bom rekla in sem povedala vse,
    toplo vas pozdravljam,
    M.Melanija

  3. ,,… jaz sem jo želela povprašati, kakšna je ljubezen do kosmatinca, ki vleče človeka v mraz ob najbolj hladni nočni uri? Nato sem nehote opazila disko lučke, ki so se sprehajale na pročelju še starejše bajte, ki stoji nasproti naše in se spomnila, da svetijo Sofii naravnost v obraz, da jo pomirijo in bi lahko zaspala…

    Huh? Ok najprej- ali tebe tvoja hčerka tudi ni ven gnala v tako hladni nočni uri? Ne zihr je bil le pes ta ki je gnal lastnico ven.

    Kar pa jaz ne razumem je to, kako eni mislijo da smo ljudje večvredni od živali. No to. Nismo.

  4. Zakaj primerjati ljubezen in sočutje do živali z ljubeznijo in sočutjem do človeka? Ljubezen in sočutje je eno in če to človek premore, bo dal tako živali, kot človeku. Koliko psov je ubitih, ker se lastnikom ne ljubi ubadati z njihovo boleznijo, in si nabavijo drugega zdravega, pa se o tem ne govori. Človek je na boljšem v tem, da ga ne ubijejo, ampak dajo v posebno ustanovo. Ko dobiš bolno žival otroka, si dolžan prevzeti odgovornost in ji/mu nuditi to, kar potrebuje, ne pa vreči “puške v koruzo” in jo ubiti/ga dati v posebno ustanovo. Tu se humanost konča. Pa ni potrebno primerjati ljubezni, humanosti in odgovornosti do živali z ljubeznijo, humanostjo in odgovornostjo do otrok. Vsi si jo zaslužijo in žal prevečkrat ne dobijo. Ljubezen in sočutnost je ena in vsi si jo zaslužijo, pa je tega čedalje manj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI