foto: Petra Greiner

Knjiga Igranje z ognjem lesa in iskrice sploh ne vsebuje. Mirni pričetek zgodbe o violinistki iz Bostona, ki se ravnokar vrne iz Rima, bo odlična spremljava tako na plaži, kot na domači zofi. Prične se ležerno in neproblematično. Čuti se, da se pisateljica sama ukvarja z glasbo, saj jo poznavalsko položi pred bralca, ob bok pa violinistko in mlado mamico.
Vse se zdi na prvi pogled idilično. Tričlanska družina živi preprosto življenje, potem pa ena sama glasba , ki prihaja iz starih partitur obrne vse tri z okolico vred na glavo.

Tako pričnemo potovati nazaj v zgodovino, ko se na italijanski tleh neti vojna. Ko se začne lov na žide, ne na čarovnice. Ko želi biti ljubezen močnejša, pa ji nekako ne uspe in po vsem tem ostane glasba tista, ki ostaja glasna priča dogodkov.

“Lorenzo je pozabil, da vanju strmi več sto ljudi. V tistem trenutku je videl samo Lauro in Laura samo njega.
Še vedno sta si zrla v oči, ko je privzdignil lok. Tako usklajena sta bila, da jima ni bilo treba izreči niti besede. Še pokimala si nista. Glasbeni čut jima je narekoval, kdaj naj hkrati napadeta strune. Znašla sta se v svojem svetu, odrske luči so bile njuno sonce, govorila sta jezik G-dura, njune note so zvenele, kot bi njuni srci bili hkrati. V oči sta si zrla še, ko sta loka zaigrala poslednjo noto in je ta izzvenela v tišino.”

Roman je napet in ga nikakor ne želiš odložiti. Primeren za poletne oddihe na katerih vas spremlja direndaj. Razumljiv. Ne sili vas k poglobljenemu samoizpraševanju, ob enem pa ponuja čutnost po kateri hrepenimo vsi. To je knjiga, ki je zaznamovala moj kratek slan dopust.

Če jo želiš, moraš kliknit semkaj – klik, da boš skočil(a) na FB stran Zavoda 13, tam pa te čaka fotografija omenjene knjige, pod katero le dvigni eno od svojih okončin in počakaj na ponedeljek (3. avgust). Takrat ob žrebu sporočim naslednjo lastnico, ki se bo ob igranju z ognjem prijetno prebijala čez 287 strani.

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI