13590308_1207262279304609_7863090182646175767_n
foto: Dejan Bulut

Nikoli nisem posebej razpredala, čemu sem Sofio prestavila iz razvojnega vrtca v oskrbo Dnevnega centra zavoda Dornava. Posebej nisem razkrivala, da sem po petih tednih preživetja z njenim hlačnim mavcem, ko ga je naposled slekla in bi se po moji oceni tja lahko vrnila, po pogovoru z razvojno zdravnico tega ni mogla. Sila redko sem na glas povedala, da se je po mojem občutku neljuba nesreča, ne da bi morda zato sploh vedeli, dogodila prav tam. Imela je srčne vzgojiteljice, bila je ‘njihova’, ampak ko se sama za nekaj odločim, potem vse misli, namere in želje usmerim k cilju in iščem nekaj, za kar sem prepričana, da bo zagotovilo tudi moj osebni mir. To večkrat rečem drugim staršem. Ob naših posebnih otrocih morajo strokovni delavci, izkušenj polni sodelavci in vsi, ki se z njimi rokujejo, najprej osvojiti prav nas.
Na drugi lokaciji je mož resda strmel v na videz bolj posebne otroke, me ponovno vprašal, če sem svojo odločitev pretehtala, ampak kot nekajkrat doslej sem mu rekla le, da vem kaj delam. Moj otrok, ki je šel na videz med bolj pomoči potrebne otroke, je po besedah babice po nekaj mesecih pokazal veliko več zadovoljstva. Jaz sem po tihem ploskala, ko sem videla, da je dobila samo svoj bazenček, ki ji ponuja zaščito, udobje in kraljestvo. Morate vedeti, da je mlada dama najraje sama. Družabna le za mero, ki jo določi sama in ji povsem zadostuje veselo čivkanje prijateljev na daleč. Ko poskrbim za njeno udobje me na drugem mestu pomiri, ko je zadovoljen njen oče. Ta mi je nekega dne pričel razlagati, kako mu je sestra Vilma izstrelila, da bo njegova hči enkrat že hodila. Jaz sem samo zamahnila z roko z neubesedljivim občutkom ponosna. Vem, da bi zoper njeno bruhanje morali nekaj ukreniti že veliko, veliko prej, ampak sedaj, ko to ne predstavlja nobene obremenilne teže, ne za pralni stroj, predvsem pa njeno počutje, prav rad svojega posebnega otroka pripelje tjakaj v oskrbo in od tam odpelje. Poslušanje, kaj vse je šlo narobe čez dopoldansko varstvo in kolikokrat je bruhala se na drugo lokacijo ni selilo. Pravzaprav sem hišno kuharico celo povprašala za skrivnost priprave hrane, ker je naenkrat pričela jesti prav vse. Tako suvereni sta omenjena sestra, skupaj s sodelavko v modrem Darinko, mi pomirjen pove. Meni je vse jasno, ko se pogovarjam s kolegico fizioterapevtko Andrejo, da ji da tisto, kar potrebujem, ob tem pa sama ne želim poslušati neustavljivega joka med terapijo. Logopedinjo le poprosim za nekaj nasvetov, čeprav tam ni več v obravnavi in ko  z glavno ‘mamo’ Vesno sedeva bodisi k iskanju rešitev, bodisi razlagi našega primera za njeno seminarko nalogo, ob njej vem, da sem za svojo deklico nečimrnega duha našla varstvo po njeni meri.
Smejim se, ko dobim ob koncu ‘šolskega leta’ v roke poročilu o napredku svojega otroka. Še posebej pri rubriki družba, narava in matematika, kjer jo očka draži naj pove koliko je ena in ena, njeno poročilo pa preprosto razkriva, da se igra s predmeti različnih barv, velikosti in oblik. Pri umetnosti očitno sledi svoji starejši sestri a raje, kot bi uporabljala ročice, pokaže kako ji prija poslušanje glasbe in prav takih pravljic.

Ustavim se pri začetku. Vedno znova. Da je njihov individualno prilagojen program temeljil na aktivnostih, ki pri njej sprožajo zadovoljstvo. To pa je vse, če vpraša kdo mene, kar moje posebno dete potrebuje!

13607889_10153877460393893_563178203_n
Fotografijo je kot vse ostale na Art kampu posnel Dejan Bulut.

1 thought on “Individualni program, ki otroku ponuja zadovoljstvo”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI