foto: Doris Markač

Ženske rade govorimo o predmenstrualnih težavah, polnih in praznih lunah, pms izpadih svojih partnerjev, pomlajevalnih žavbah, retrogradnih planetih in drugih zunanje vsakodnevnih tegobah, razen o spolnosti.

Pred vami ni rumene zgodbe ali mejne nagote, ki sem ne spada, le odsev spontane debate, ki je nastajala v zgodbah, ki jih ponuja Instagram. Tiste, ki ostanejo tam le 24 ur, nato pa za vedno izginejo. Te, ki jih delim brez avtorstva in to ženske še kako dobro vedo. Počutijo se preprosto varne, ker vse razen misli ostane prikrito. Včasih se zdi, da se druga pred drugo razgalimo le zato, da bi se v teh odsevih prepoznala sestrska zaveza, ki je med nami, saj naposled spoznamo, da v najbolj norih razmišljanjih preprosto nismo same.
Če je za nekoga danski igralec Mad Mikkelsen neprivlačen in se za njim (brez slave, se ve) ne bi niti obrnila, je spet za drugo žensko bolestno privlačen. Razpredale smo o tem, kaj nas pri moških sploh pritegne? Kako zelo drži, da padamo na prvo žogo lepe, skorajda punčkasto pocukrane moške, in kakšna živalska (oprostite izrazu) privlačnost nas pritegne tako zelo, da se včasih ne moremo niti brzdati.
Tako smo pristale na fantazijah, predvsem pa na dejstvu ali si jih povemo. Sebi in drugemo. Navdušeno smo skupaj brale izpovedi, ko dvojec zavoljo iskrenosti drug do drugega odkriva povsem nove stvari in tako skupaj kreirata čisto nekaj vrhunskega. Druga priznava, da se ji svet ljubljenja odpira šele z ljubimcem, ker je drugačen, poln poželenja, odprt in preprosto drugačen. Z bivšim moškim je bil pač takšen, kot je bil. Bolj za silo. Samo toliko, da je bil. Navada in kar je še takega.
Priznavamo, da stres ubija vsakršno starast. Težave na delovnem mestu, bolni otroci, neuravnovešeni in podivjani hormoni, ki jih nosimo naokoli in povsem, danes preveč običajen hektičen vsakdan. Tiste, ki še iščejo moškega svojega življenja, (me vezane pa vemo, da tak preprosto ne obstaja ali ga imajo redke izbranke), pravijo, da danes moški iščejo pošteno žensko, ki zna artikulirati svoje potrebe. A to gotovo ne čisto direktno. Decentno in po meri moške pripravljenosti, kaj sploh želi slišati. One si želijo preprosto dedce, ki nimajo težav ne z možatostjo, še manj s testosteroni. To pomeni brez celofana in filtrov.
Med sabo priznavamo, da smo na začetku odnosa vsi obnoreli z objemi, poljubi in še kaj več, ter se sprašujemo, tiste, ki smo poročene že desetletja, kaj narediti, da ogenj gori ves čas in so iskre močnejše od novoletnega ognjemeta? Zadnjih nekaj let, ko za najmlajšega ne rabim bit na razpolago 24/7 vem, da ni lepšega, kot je pobeg v prestolnico, ko imam tam sestanke in druga opravila, potem pa lahko prenočiva v sobi, v kateri ni prisotnega najinega drugega otroka, ki si z nama deli spalnico že devet let, ker ga v sobo drugih dveh otrok pač ne moreva dati. Ob teku na dolge proge je treba najti niše, ki ne ogrozijo družinskega proračuna, ki otrok seveda ne zanemarjajo, ampak jaz pomislim vedno na dejstvo, da je moj vložek v naju tako zelo pomemben, saj se otroci v prijetni klimi doma počutijo veliko bolje. Lahko pa vlagava le vanje, z njimi spiva (nisem ta tip), se odrekava v njihovem imenu in na koncu, ker naju ni več zapečativa odnos le še z ločitvenimi papirji.
Pripeti pa se dejstvo, da skupna pot ni več mogoča in takrat si ženske želimo ali potrebujemo različne stvari. Mnogim zadostujejo prijateljice in družina. Druge skočijo v nov partnerski odnos, še preden so dodobra pospravile starega, ampak veliko je teh, kot slišim, ki brez načrta pristanejo v objemu ljubimca. Takem, ki ne sprašuje kje si bil in kam še greš. Tak, s katerim nič ne načrtuješ, ker veš, da imaš podstrešje še preveč polno starih spominov, fotografij in ran. Kot mi je zaupala ena od žensk, je pred leti v času ločitve, ki nikoli niso prijetne, spoznala moškega, s katerim sta si zaupala vse fantazije, tabuji niso imeli prostora v njuni bližini in skupni posnetki so služili le za to, da sta si jih pošiljala takrat, ko skupaj nista bila. Prisotni so bili prepovedani kraji, ki so njuno strast le še podžgali in naposled je lahko bila ženska citiram: pokvarjena packa. Taka, ki ni obremenjena s stereotipi, kršansko slabo vestjo ali družbenimi normami. Takrat ni potrebovala nobenih izletov ali držanja za roke. V miru se je lahko postavljala na noge samohranilne matere z otrokom, čistila skupna leta z bivšim možem, ki se pač niso izšla in kjer prave kemijo nikoli ni bilo in nikomur, prav nikomur tega moškega ni rabila predstavljati ali razlagati njegov obstoj v njenem takrat na novo postavljajočem življenju.

O najbolj primarnem stiku dveh, ki se ljubita ne govorimo radi, navdušeno pa se berejo in izposojajo knjige, ki govorijo o tem, kako so se ljubili (berite reporducirali in potešili svoje potrebe) naši predniki. Kaj ko bi premislili sami zase, kako zelo zadovoljni ali nezadovoljno smo in zakaj za božjo voljo med rjuhami svojim partnerjem lastnih želja preprosto ne povemo. Obstoj naših dvojin in dolgoletnih skupnih partnerskih poti, ki so obljubljene v dobrem in slabem, so od tega odvisne bolj, kot se zdi.

 

Kolumna je bila napisana za jan./feb. številko revije Elle.

 

 

1 thought on “Intimna dvojina”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI