foto: Pixabay

Še preden je v našo deželo priletel uradni prvookuženi Slovenec s koronavirusom, smo z grozo opazovali dogajanje v sosednji Italiji in kalkulirali verjetnost, da se bo podoben scenarij odvil tudi pri nas. Italijo nam že od začetka korona kalvarije mediji in politiki servirajo kot zgodbo o neuspehu, ki je ne smemo ponoviti. Če ne bomo pridni in ne bomo ubogali, nas čaka kazen, ki je doletela Italijane. Amaterski poznavalci italijanske kulture so nas celo hiteli prepričevati, da imajo Italijani toliko okuženih zato, ker se preveč objemajo. Strokovnjakov za italijansko situacijo imamo pri nas toliko kot je Slovencev z internetno povezavo, vendar nismo nič bližje odgovoru na vprašanje, zakaj je ravno Italijane virus udaril s takšno silo. Na to vprašanje skuša odgovoriti prispevek iz oddaje Report, ki se je pred nekaj dnevi predvajal na italijanski televiziji Rai. Raziskovalni novinar Giorgio Mottola, sicer strokovnjak za raziskovanje italijanske mafije, se je odpravil v bolnišnice in tovarne in se pogovarjal z župani prizadetih občin.
Ob ogledu prispevka bode v oči podobnost med ravnanjem naših politikov in med obnašanjem odgovornih v italijanskih regijah. V prispevku izvemo, da je bilo največ žrtev virusa med starejšimi v domovih ostarelih in v bolnišnicah. Kot pri nas, torej. Izvemo tudi, da so italijanski domovi ostarelih in bolnišnice trpeli za kroničnim pomanjkanjem zaščitne opreme in zdravniškega osebja in da so politiki več energije kot v nabavo opreme vložili v stresanje krivde za pomanjkanje opreme drug na drugega. Podobno kot pri nas, torej. Slovenski domovi ostarelih še zdaj zaman rotijo odgovorne za enotno strategijo pri spopadanju z virusom.
V mestu Bergamo, epicentru italijanske epidemije, je število obolelih narastlo z bliskovito hitrostjo, ker so odgovorni podcenili nevarnost in odlašali z odločnimi ukrepi. Kasneje so se Italijanske oblasti sicer zbudile in sprožile protinapad v obliki omejitev gibanja, ki so veljale za vse, razen za nujne premike do službe in nazaj. Kot pri nas, torej. Začel se je pogrom nad prebivalci, ki so se prosto gibali brez tehtnega opravičila. Svet so obkrožili viralni posnetki italijanskih županov na robu živčnega zloma zaradi neposlušnih občanov. Eden je grozil, da bo z metalcem plamenov vdrl na praznovanje diplome, drug si je pulil lase zaradi žensk, ki si kljub epidemiji želijo urejene lase. Medtem ko so italijanski župani komično besneli nad samotnimi sprehajalci in kolesarji, pa se je daleč od oči javnosti proizvodnja nenujnih dobrin nadaljevala s polno paro, ker so seveda interesi milijarderjev, lastnikov tovarn, prevagali nad pravico delavcev do zdravja in življenja. Glavno združenje italijanske industrije Confindustria je pritiskalo na politiko in preprečilo popolno prepoved vseh dejavnosti v prizadetem območju ter celo izdalo ličen promocijski video, s katerim so želeli tuje investitorje pomiriti, da je v Italiji vse v najlepšem redu in da bo proizvodnja potekala nemoteno.
V prispevku nam zakamufliran delavec pove, da so jim v tovarni za razkuževanje razdelili Vetril, čistilo za steklo, kar me je spomnilo na pričevanje slovenskega delavca, ki je na popularnem Instagram profilu delozlom zapisal, da so jim v firmi razdelili Angal. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tragično. Naši politiki so, podobno kot tisti v Italiji, odločitev o zaprtju zasebnih obratov prepustili lastnikom firm. Koliko je pri nas trenutno takšnih firm in kako skrbijo za zdravje delavcev, pravzaprav niti ne vemo, ker nam tega ne povedo. Vemo pa, da v Sloveniji nismo ustavili tovarn. Ker so nam to večkrat povedali.

 

 

Vemo tudi, da nismo ustavili gradbišč, saj se še nikoli ni toliko gradilo. Pred kratkim sem morala prekiniti večtedensko izolacijo, da na pošti prevzamem zaščitne rokavice, brez katerih še do včeraj nisi smel niti v trgovino po hrano. Na petminutni vožnji do pošte sem videla vsaj 5 gradbišč z delavci brez mask, brez rokavic, brez socialnega distanciranja in očitno brez omejitev, ki veljajo za vse ostale in ki naj bi bile namenjene temu, da nas zaščitijo pred okužbo. Si gradbeni delavci in njihove družine ne zaslužijo zaščite?
V prispevku izvemo tudi to, da so se Italijani na neki točki odločili, da bodo omejili testiranje za koronavirus na obolele, ki potrebujejo hospitalizacijo. Vsem ostalim z znaki okužbe so zdravniki svetovali, naj ostanejo v domači karanteni. Podatki o številu okuženih so tako postali bolj ali manj nekoristni, o dejanskem številu okuženih pa so lahko sklepali po številu umrlih. Za podoben korak se je sredi marca odločila tudi naša (takrat že Janševa) vlada.
Prispevek razkrije tudi to, da so se z epidemijo veliko slabše spopadali v krajih, kjer je pred časom politika omogočila razcvet privatnih bolnišnic. Javno zdravstvo je bilo tako že pred epidemijo osiromašeno, saj je bilo za proračunska sredstva primorano tekmovati z zasebnim. Zdravnikov je bilo vedno manj, osebnega zdravnika pa je zamenjal lik upravljalca klinike. Morda najbolj srhljiv podatek je to, da so zasebne klinike začele sprejemati bolnike s COVID-19 šele v trenutku, ko je politika zaukazala začasno ustavitev vseh nenujnih zdravstvenih storitev. Šele v trenutku, ko niso več mogli služiti z drugimi pacienti, so se posvetili pacientom s COVID-19. Še pred tem pa so zasebne klinike državno zdravstveno zavarovalnico pisno opozorile, da za zdravljenje teh pacientov pričakujejo dodatno plačilo. Šokantno, sploh glede na to, da je trenutno naše zdravstvo v rokah politikov, ki nam že leta nakladajo, da rabimo več zasebnega in da bo konkurenca dobra za vse nas.
Najbolj šokantno (a hkrati predvidljivo) informacijo pa nam prispevek prihrani za konec. Izkazalo se je, da so zgoraj omenjeni milijarderji, lastniki tovarn, ki so na vrhuncu epidemije delale s polno paro, tudi lastniki zasebnih klinik, ki so odrekale zdravljenje bolnikom s COVID-19. Povprečen delavec se je tako lahko znašel v situaciji, ko se je okužil v tovarni istega milijarderja, ki mu je nato otežil dostop do zdravljenja.
Lahko bi rekli, da je Italijane v spopadu z virusom pokopal njihov mafijski modus operandi, ki je tako globoko vtisnjen v italijanske gene kot ljubezen do pašte. Seveda pa to še zdaleč ni samo težava Italijanov. Tudi mi imamo svojo mafijo, le da zanjo nimamo toliko imen. Vladajoči politiki, ki bi nam morali vlivati pogum in postavljati dober zgled, se do državljanov obnašajo kot do sovražnika in nas strašijo z nepremišljenimi in nesorazmernimi ukrepi, ki nimajo nobene logične povezave z bojem proti virusu in v katere še sami ne verjamejo, saj se brez pomislekov družijo brez mask in se vozijo v drugo občino na vikendico. Navadni državljani smemo v trgovino po hrano samo ob določenih urah, ker se za nobeno ceno ne smejo mešati različne generacije, istočasno pa nas ministrica za kmetijstvo javno poziva, naj gremo vsi skupaj, brezdelni študentje in upokojenci, za drobiž delati na kmetije. Epidemiologe in ostale strokovnjake mrzlično zamenjujejo s profesionalnimi ritolizniki, katerih edina kvalifikacija je pripadnost pravi stranki in/ali sposobnost prikimavanja. Naš težko prislužen denar zapravljajo za papirnate prtičke in nas s poker obrazom prepričujejo, da so prtički zaščitne maske. Istočasno so v mega protikorona paket pomoči za gospodarstvo vtaknili trojanske konje, zaradi katerih bomo morali pomoč najverjetneje vračati z obrestmi. Pomoč s figo v žepu in gorjačo za hrbtom. Zdi se, da nas ne ogroža samo koronavirus, ampak tudi virus korupcije in laži, ki se širi s pomočjo umetno ustvarjene politične razdeljenosti v ameriškem stilu.
Kdo od naših politikov bo odgovarjal, ko se bo čez čas ugotovilo, da so bila žarišča virusa fabrike in gradbišča? Verjetno nihče, ker bo javnost zaposlena z eno od mnogih trumpovskih gluposti, ki nam jih tisti od zgoraj vsake toliko tvitnejo, da ne pozabimo, da živimo v idiokraciji. Kdo bo odgovarjal, ko se bo izkazalo, da se okužba ni prenašala med nakupovanjem živil ali med kolesarjenjem iz Kopra v Izolo, ampak v tovarnah in na gradbiščih? Morda bomo to izvedeli čez pol leta, ko se bo našla ekipa pravih novinarjev, ki bo pripravila prispevek, podoben temu italijanskemu. Če bomo seveda do takrat v tej državi še imeli prave novinarje. Takšne, ki si bodo drznili brskati po povezavah med politiko in kapitalom in ne bodo samo preganjali sprehajalcev ob obali za klike ali pisali slavospevov politikom za denar.

 

Prispevek, ki ga najdete tukaj, je prevedla Maja Furlanič.

 

 

1 thought on “Iz Italije z ljubeznijo, pardon, boleznijo”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI