foto: Anja Tomanič
foto: Anja Tomanič

Ne bom pozabila klica, ko sem izvedela, da nagrada ‘Jabolko navdiha’ iz rok predsednika države dobim tudi sama. Lagala bi, če bi rekla, da sem novico sprejela hladna kot špricer. Bil je petek in utrujeno sem sledila svojima hodečima otrokoma. Za samo nagrada prej še slišala nisem, za omenjene posebne matere in njihove organizacije, pa sem vedela vsaj nekaj.
Ob prejemu omenjenega sadeža sem povedala, da ga sprejemam v imenu vse mater našega zavoda. Tako predanih in ljubečih, skrbnih in zavzetih. Te moje ženske, ki so se skupaj z mano znašle na skupnem imenovalcu, ki prinaša otroka, ki ga sprva nehote zavračaš in ga težko umestiš v lastno življenje, vmes se zanj z vsemi močmi boriš in se skupaj z njim trudiš, da bi mu bilo morda nekoč lažje. Komentar poslušalca VALa 202 je bil povsem na mestu, ko je omenil, da se profesionalni športnik lahko odloči, ko bo kariero zaključil, me mame pa moramo, želele ali ne, pripravljene ali zmedene, še čisto v šoku ali ranjene, (po)skrbeti za svoje posebne duše. Medtem, ko sem upanje, da bi nemara podporna skupina lahko nastala na domači pediatriji že odvrgla na gomilo neuresničenih sanj, mi je jabolko z eno samo iskrico vrnilo željo, da probam še enkrat in morda še kdaj. Neka sila me je premaknila malce naprej, da vse skupaj le ni zaman, ker priznam, mnogokrat ostanem tam za pisalno mizo in ob novem pismu na ta ali oni zdravstveno javni organ, ostanem v objemu lastne nemoči. Sprašujem se ali je vredno. Ob ozaveščanju družbe o drugačnih, pa posebnih skozi tekste za ta ali oni medij in skozi Renejeve fotografije želim približati tisto, kar nam je tuje. Morda na koncu lahko strmimo le v lastni strah in obnemimo ali pa stopimo naprej. Odločitev je še vedno in samo v rokah posameznika.
Hotela sem, da jabolko dobi sleherna ženska. Ta, ki v tihoti dela dobro, ona, ki v grenkobi današnjega časa z lastnimi dohodki dela čudeže in tista, ki potrebuje dar iz tvojih rok, da se premakne naprej. Stopi z odločnejšim korakom in ne pozabi, da je vsa moč v njej sami. Samo priklicati jo je potrebno. Odpreti duri lastnih vrelcev in se ozreti naprej v vseh, kar pripada sleherni od nas. Navdih so zame tiste, ki stopajo same s svojimi otroki brez moškega, ki bi jo držal za roke in vse te, ki trepetajo za življenjem lastnega otroka…vse moje drage, ki so svoje ljube morale spustiti a nanje ne bodo nikoli pozabile. Ni pravice, še manj tako kot bi želele, da bi v naših vsakdanih bilo, vendar kličem vsako izmed vas, da se primemo za roke me same, se bodrimo. Naj opomnim, da smo ljubljene iz lastnega srca, smo vir navdiha druga drugi in jezikave tekmovalnosti ne poznamo. Ti lahko poimenuješ jabolko kot te je volja: ljubezni, navdiha, spoštovanja, prijateljstva, neumornih moči, zvestih misli name, čutečih srbi zame in jo podariš v dar. Čeprav je Vid, ki jih za nas izdeluje rekel, da je to preprosto Japka.

Podari jo, če tako želiš. Deli ljubezen ali izkaži to, kar do nekoga čutiš. Podeli dobro in ne pozabi, da vsaka zase ne more spremeniti svet na bolje, skupaj pa ga lahko preobrazimo po lastni meri. Če vpraša kdo mene, se že spreminja. Tam v tihoti naših src.

foto: Alenka Hudales
foto: Alenka Hudales

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI