foto: Marko Pigac
foto: Marko Pigac

Čeprav živi v moji ulici ji rečem soseda, zaradi delovnega mesta, kjer je pustila pečat. Lahko jo pokličem sredi noči, dasiravno se druživa premalo, da bi ji rekla prijateljica. Sestrsko mi nameni čas, ko potrebujem kak tehnični nasvet in brez zadržkov priskoči na pomoč, ko je to potrebno. Mila je v svoji tenkočutnosti in velikokrat bi jo raje skrila v kak gradič, kjer bi ji ljudje vračali vse dobro, kar s svojimi rokami deli sama. Ljubeznivo se nasmehne in pozablja nase, čeprav pokončno stopa skozi mesto. Joanna Bertoncelj je ženska, ki bi si jo želela v svojem delovnem timu, saj se zna obrniti v pravo smer takrat, ko vse kaže, da sledi vihar. Zaradi nje smo komaj čakali na dogodke, ki so sledili. Tam postavali in se kulturno hranili.

foto: Marko Pigac
foto: Marko Pigac

Njen sodelavec Uroš Dokl, ki ga obožujejo vsi vrteški otroci jo je pospremi s temi besedami:
Joanna, spomnim se prvih dni pod isti streho muzeja. Iskriva in polna energije si v službeni vsakdan prinesla svežino in veliko miselnih zagonetk in prepletk. In nasmeh. Tisti nalezljiv nasmeh…pogrešam ga. Z veseljem sem prisluhnil tvojim idejam in z veseljem sem delil svoje. Zdelo se mi je, da jih slišiš. Občutek sem imel, da so pri tebi varne. Nisem se motil. A veš kako lepo je, kadar ti človek prisluhne in varuje tvoje dvome. Ti znaš. Znala si predvsem takrat, kadar so bile glave težke, srca utrujena in koraki počasni. Opazila si stisko in zmeraj našla čas in voljo za tisti »Uroš, si v redu«? Kadar sem lahko, sem ti skušal slednje vrniti. Moja sicer krasna leta v muzeju so mi ob kopici zanimivih preizkušenj pod kožo zvlekla še tebe. Prav nič ne obžalujem. Pridobil sem. Hvaležen sem. Vse odkar sva ugledala zrcalno podobo najinih strahov sva jih preganjala skupaj. Včasih jaz tebi, včasih ti meni. Ko stopam na delo skozi druga vrata pogosto pomislim na tisti presneti nalezljiv nasmeh, ki se mu ni dalo upreti. Polepšal mi je jutra. Opazoval sem tvoj vsakdan. Občudoval sem tvoje pogumne korake proti vetru. Zazdelo se mi je, da takrat stopaš še odločneje. Nisi se predala. Videl sem te. Pri koncu z razumom in energijo si vztrajala do konca in svoje delo nadgradila še z osebnim pridihom. Sledi si pustila pa če so se še tako skušale zakriti. Nikar ne odnehaj. Nikar ne obupaj. Vdihni in dovoli, da te spoznajo še drugje. Ne bo jim žal. Veselim se zate. Saj čutiš, preveč je bilo. Zaslužiš si nov začetek in od nekdaj verjamem vanje. Tvoj čas šele prihaja. Še zadnjič v tem duhu torej, glavo gor! Saj veš … Uroš

foto: Slavko Rajhn
foto: Slavko Rajhn

Čutim, da bo naposled dobila prostor, da razširi svoja krila, ki so medtem spokojno čakala na svoj trenutek.  Joanna poleti, visoko, razigrano in dihaj s polnimi pljuči. Čaka te še veliko lepega. To, kar je pripravljeno samo zate!

4 komentarjev na prispevek “Joanni na pot”

  1. V ‘živo’ sem jo videla le enkrat, a je oseba, ki pušča sledi. Oba zapisa pa njeno sled le še poudarita.
    Na nove podvige, Joanna!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI