received_1967785360112305
foto: Rene Murin

Ne spreminjam se v tečno staro babo. Lepše, prikladnejše ali nežnejše preobrazbe zadnji treh besed pred prvo piko ni. Razen, če jih poznate vi. Dejstvo, da sem bojda sedaj v fazi upiranja, nima opraviti ničesar z občo sitnobo. Ta je prisotna ne glede na letni čas, uro v dnevu ali oblast v državi. Prikrade se praviloma, kot v meglico oviti blisk. Preseneti na domačem in ‘zlizanem’ cestišču, kot lahko le burja šokira štajersko kri. Kadar sem prisiljena podajati razloge zanjo, postanem še bolj razdražljiva in ni učinkovitejšega olja, ki bi manjši ogenj na svečki razbesnel do kresovanja izven prvomajskega datiranja. Tako pač je. Zadeve ni potrebno vzeti osebno, še manj, da bi jo želeli psihološko secirati, glede na desetletje dolgo dobo sobivanja v dvoje. Skupaj z omenjeno se rada zavlečem v svoj kot in z njo prebijem nekaj kvalitetnega časa. Ko naju nihče ne moti je še najbolje. Vprašanja čemu je tako, so neprikladna. Po neki meni neznani turbolentni krivulji sem pač Za in to takrat, ko vsi odkimavajo. Postanem lahko neprijazno odbijajoča, čeprav sogovornik pozna mojo velikodušno ljubezen do njega samega. Ne maram hormonskega povezovanja, iskanja razlogov v preteklosti ali posploševanj. To slednje mi dvigne pritisk, nivo holesterola v krvi in dodane bolečine v desnem komolcu.
Dandanes že vsi kuhajo. Tašče padajo na gospodinjske odlike nesojenih, pridobljenih ali bivših snah. Forumi in portali so polni kuharskih receptov in ko manjša skupina žensk pridobi zanimanje mojega moža, ki sicer lenobno iz rokava vleče svoje kuharske ase, jaz brez slabe vesti gledam skozi okno ali iščem natakarja, ker je moj kozarec že prazen. Ves čas ponavljate, da nismo vsi za vse a na koncu dneva dobijo gospodinjske spretnosti dodatne točke. Sedaj so me že spregledali, da se rada naredim neumno, neuko in nezmožno kuharije. Ja, kdo pa vrti kuhalnico sredi tedna, če ne mojih 163 centimetrov. Seveda šele zadnje mesece suvereno, ker sem se že vprašala po zdravju. Čemu nastavljati lice, če to ni potrebno? Kako to, da je aplavz vedno rezerviran le za potice in sladice. Ne, to ni isto. Nikoli je nisem spekla. Izgovarjam se na mamo, ki se izgovarja na mamo, da je svoj čas pekla preveč peciva in ga zato ona ne peče. Jaz premorem tisti skopi meni treh sladic, ki so na jedilniku tako redke, da se ob prisotnosti domači vedno znova čudijo. Seveda jim je že znano, da me je potrebno pohvaliti in hvaliti vse do prihodnjega podviga. Rada bi ponovila, da sem v fazi uporništva, ker sem bila celo življenje pridna in kot pravi moja psihologinja, so vse faze nujno potrebne za življenje. Čeprav se meni zdi, da imam to fazo odkar sem se rodila in dokumentacija s podpisom klinične psihologinje mi le omogoča, da ostajam točno takšna, kot sem. Tako se ne želim važiti s kuharijo, kažem svoj neotesan jezik v vse možne smeri in z nečimrnim obrazom strmim predse.

Če ste se prebili do konca, sem v bistvu hotela vprašati le, kako lahko govorimo, da življenje ni potica, potem pa natrosimo, da je vsemu navkljub sleherni dan praznik?

2 komentarjev na prispevek “Kaj ima potica skupnega s praznikom?”

  1. Petra, ne bi vedela….Potice se še nisem lotila in tudi življenja ne znam praznovati sleherni dan….Kakšen dan gre kar mimo…ali si sploh želim, da čim prej mine.
    Si kar si.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI