foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Če vas zanima, kako se je počutila niti ne štiri letna punčka potem, ko je mama po porodu najprej ostala v porodnišnici, tam bivala dva tedna, odšla s sestrico v drugo mesto in se vrnila domov šele čez mesec dni, vam ne znam povedati.
Spominjam se le občutka groze, ki se je podil v mojih prsih, ko sem ji prvo večer morala povedati, da njena sestrica ni čisto takšna, kot smo vsi pričakovali in da nas lahko kaj kmalu zapusti. Ne vem koliko sta mi pomagali vzgojiteljici v vrtcu, ko sem jima po telefonu hitela razlagati, naj malčke v skupini spomnita, da umirajo domače živali, tudi babice in dedki, naj spomnita, da je smrt, hote ali nehote, del našega bivanja na zemlji.
Zakaj so oči strokovnjakov uperjene samo v posebnega otroka, čeprav mu prav vsi okrog njega želimo pomagati, ga vzpodbujati in bodriti, ostali pa so povsem spregledani? Mnogokrat sem opozorila na mamo, ki jo je treba oživljati takoj, in ne šelel nato, ko pade pod lastno težo neznosnega stresa in čakanja. Da bo zmogla počakati očeta, ki bo nepričakovanega otroka morda vzel v naročje šele po nekaj mesecih.  Ampak, kje je tukaj sestrica, ki nestrpno čaka svojo sestrico ali bratec, ki se je devet mesecev prav tako veselil novega družinskega člana? Kdo mu ponudi roko, medtem, ko se mama utaplja v potokih solza? Kakšna je zgodnja obravnava za te otroke? Imamo morda tudi zanje podporne skupine ali še bolje, prostor taborjena s posebnimi vzgojitelji, da bi se lahko brezskrbno igrali, medtem, ko bi starša razpokane ali celo razrušene družinske temelje, ponovno postavila na stabilno raven?

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Ne morem se vrniti nazaj, da bi ji lahko bila v večjo in boljšo oporo, ko sem bila sama le krhko iskrena. Lahko bi kdaj pustila Sofio bolj dolgo jokati, da bi midve dokončali skupno risbico, pa nisem. Morda bi morala Levu pustiti maneverski prostor in zaščititi njo, ko sem mislila, da je dovolj velika in bo že razumela. Jaz sem skrbela za posebnega otroka, rodila njenega brata, ona pa je vmes zrasla v veliko punco. Ne vem, koliko ji je bila v pomoč kolegica psihologinja, kamor sem jo peljala nekajkrat, da se je s tretjo osebo pogovorila o morebitnem odhodu. Namreč, v svojem strahu sem želela pripraviti njo. Ker je misel naj Sofiin odhod hromil mene, sem želela obvarovati svojo punčko. Zadnjič nama je rekla, da ne razume zakaj se je Lev rodil tako pozno, ki ji nagaja, razmeta celotno sobo in ugrizne v njeno jabolko. Pa sva jo spomnila, da je bila kot sestra, ki bi prišla k nam brez dolgega premora, pravzaprav Sofia. Žal se v življenju ne izide vse, kot bi si človek želel, verjameva pa, da bo prisotnost, danes nagajivega brata, ko naju več ne bo, nekaj lepega, ne le tolažilnega.
Če se ozrem čez ramo, sem jo morda vse preveč dojemala, kot veliko, bolj odraslo punčko, kot so denimo njene vrstnice. Samostojno je morala vstati, ko je morda padla, jaz pa sem imela v svojem naročju druga dva otroka in ji razen prigovanjanja, nisem bila v pomoč. Suvereno sem jo zelo kmalu poslala v trgovino in se ji znala zahvaliti, ko sta mi njeni roki pomagali pri preprostih opravilih.
Čez dan velikokrat sliši: “Prosim počakaj.”, ampak ko dam oba ostala otroka v posteljo in se najdeva na udobnem kavču, jo objamem, božam po laseh in ji dam vedeti, da je le Ona, moja prvorojenka!

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

1 thought on “Kako pa kaj sorojenci?”

  1. Ah, ja… ko bi, pa vedno ne moremo ali ne znamo.
    Prepričana sem, da čuti tvojo ljubezen ne glede na ‘počakaj malo’ ali še kaj drugega.
    Na vajine večere in trenutke vmes.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI