foto: Mirjana Mladić

Slovenci hodimo v mesta za izlete, na dopust pa na morje ali v gore. Zato si nas večina ne predstavlja, kaj naj bi počeli na dopustu v mestu. To, da se je moja dežela letos odločila pomagati turistični dejavnosti z boni, velja izkoristiti za nove izkušnje – in prav to vam ponujamo.

Veste, da lahko za dva odrasla vavčerja tričlanska družina mirno ostane pet dni v Mariboru? Pokrite štiri nočitve v apartmaju, gladko.
Kaj početi pet dni kot Mariborčan?
O, marsikaj! Športa, kulture, nakupov in simpatičnih gostinskih vrtov nam ne manjka! Najdite si prostor z zastonj parkiranjem, dovolj blizu, da boste v mesto hodili peš. In na daljše sprehode.

 

foto: Lavra Munda Slaček

Prvi dan
se je seveda treba sprehoditi po mestu. Par fotogeničnih točk: rdeča frančiškanska cerkev, Kojak (ogromen Tihčev spomenik na Trgu Svobode), Florijanov steber na Grajskem trgu, ki so ga položili pred… grad, seveda! Pri nas je grad sredi mesta, namesto po hribu do njega se vzpenja po njem po stopnicah. Kak drugi dan. Danes od zunaj.
Potem iz Grajskega trga po Vetrinjski čisto do Židovskega trga, na obzidje s pogledom na Dravo in Vodni stolp. Desno od vas je najstarejša in redka ohranjena sinagoga v tem koncu Evrope. Včasih je bilo četrt mesta židovska četrt, do leta 1497, ko so Židje izginili. Zakaj? Poguglajte malo. In če kdaj srečate kakšnega Marpurga ali Marburga – ti so naši.
Dobro, stojite na Židovskem trgu in prek Drave gledate zeleno, stekleno, oglato medicinsko fakulteto. Pred skoraj 500 leti bi gledali turški tabor na drugi strani Drave. Kar poguglajte malo, 1532, Turki pred Mariborom.
Če imate s seboj deco, bodo počasi potrebovali pavzo. Spustite se do Drave in si najdite najlepšo teraso za počitek in pijačo ali sedite na lepinje z razgledom. Ali slaščico na ladjici Dravska vila. Ali vse zapored
Zdaj ste obhodili mestno vzhodno obzidje in del južnega.
Obrnite reki hrbet in odidite na Koroško in Glavni trg. Našli boste lepe hiše, sveže obnovljene svetnike in frišno pozlačeno Marijo – na mestnem kužnem znamenju, seveda. Poguglajte malo ‘kuga v Mariboru’, vam bo jasno, zakaj rabimo tako veliko kužno znamenje. Zdaj ste na trenutno najbolj hip placu za srečevanje v mestu. Glavni trg se steka na slavno Poštno, kjer se da sedeti, zijati v luft in pustiti otroka, naj teka, ker je Poštna že od prej, Glavni trg pa lih na novo peš cona. Že iz Poštne vidite stolnico na Slomškovem trgu, na trgu pa klopce okoli vodometa, v katerega lula mali bronasti deček, Korlek. Škof Slomšek mu malo užaljeno nad pretirano sproščenostjo na svojem stolu lavantinske škofije kaže hrbet. Dovolj bo za prvi dan. Najdite si večerjo. Ali kupite, da si jo skuhate.
Jutri o tem, kaj početi drugi dan v Mariboru.
Aja, da kje najdete več informacij: Visitmaribor in Rajzefiber. Pa če ste kaj zgodovine tega, kar je videti, firbčni, #mariborhistory na Instagramu.

 

foto: Umetnostna galerija Maribor, Laura Munda Slaček

Drugi dan
za petdnevne Mariborčane, ki so investirali en odrasli vavčer v štiri nočitve v mestu.
Danes si bomo naredili dan ob vodi in šli na največji rečni otok v Sloveniji. Kakšen otok? Na čem?
Katera reka teče pod dravskim mostom?
Uživali bomo ob Dravi.
Predlagam kolesa – svoja ali najeta. Gremo začet na Lent, tam, kjer smo včeraj počivali in se krepčali, in se ob reki usmerimo na zahod. Kar naprej, držite se izhodiščne strani reke mimo studenške brvi za pešce, na ozko pot ob reki, pod Koroški mostom, obvozimo Koblerjev zaliv, v katerem so parkirani splavi mariborskih splavarjev in v toku reke že zagledate otok. Mariborski otok. Je največji rečni otok v Sloveniji, na njem je naravni rezervat z več kot 200 rastlinskimi vrstami, desetinami sort ptic, krožno potjo okoli otoka, kjer iz vzhodnega rta gledate Maribor, iz zahodnega pa elektrarno Mariborski otok. Poguglajte malo. Božanska senca v poletnih dneh. In na otoku je kopališče! Voda je topla, kolikor jo sonce ogreje, kopališče oguljeno in izvirno, ker nikakor ne dočaka obnove. Letos je staro 90 let. Ampak paše!
Osveženi se lahko odpravite prodirat naprej proti zahodu. Go West! Do čolnarne Sidro, kjer imajo dobre pice in krasen razgled. Lahko pustite kolesa tam in se odpravite po pešpoti ob reki do veslaškega kluba Bresternica in nazaj. Zajahate kolesa, nazaj grede lahko kaj pojeste v gostilni Koblarjev zaliv in nazaj v mesto. Vrnete bicikle in se zavalite na vrt katerega lokalov. Zvečer, ko pade tema, pa si le privoščite večerni razgled. S studenške brvi, recimo.
V Mariboru imamo TIC pri frančiškanski cerkvi, neobičajne spominke in dobro energijo. Imamo tudi najstarejšo žlahtno trto na svetu in zgodovina vina nam je zapustila dobrovoljen značaj.

 

foto: Mojca Savicki

Tretji dan
za Mariborčane k.g. Nujno je treba en dan na Pohorje.
Mariborčani hodijo gor peš, lahko pa se človek gor, dol ali v obe smeri popelje z vzpenjačo. Do vzpenjače vozi mestni avtobus številka 6, seveda pa so pod Pohorjem gigantska parkirišča. Ne pozabite, na obisk greste k Zlati lisici in Škratu Bolfenku. Tako, kar zadeva Pohorje, besedo predajam Bartolu Lampretu.
Izhodiščna točka za potepanje po Pohorju je zgornja postaja vzpenjače, kjer sta tudi Hotel Bellevue in Car Bar. Od tam je, mimo brunarice na parkirišču, kjer si privoščimo sladoled, le nekaj minut do cerkve sv. Bolfenka.
Pohorska bajka pravi, da je Bolfenk sklenil pogodbo z zlodjem. Ta bo zazidal cerkev, Bolfenk pa mu bo v zameno dal prvega romarja. Zlodej je resnici s trumo peklenščkov v enem dnevu zazidal cerkev in čakal na obljubljenega romarja.
Prvi je iz gozda prišel volk, ki je v gobcu nosil jagnje. Bolfenk je jagnje dal zlodju kot prvega romarja, ta pa je od jeze zdrvel skozi zid in naredil veliko luknjo, ki je bila tam še desetletja. Še danes se vsako noč vrača in po malem ruši cerkev – zato se po Pohorju hodi podnevi.

Od cerkve sv. Bolfenka se skozi gozd odpravimo proti zahodu do 110 let starega Razglednega stolpa, ki pa je žal zaprt. Skozi gozd ali po cesti se lahko odpravimo do Framskega slapa (slap Skalca), ki se nahaja v bližini križišča Areh – Bellevue – Hoče. Ker se je treba spustiti v globel, pa tudi sicer je Pohorje velik breg, prav pride primerna obutev. Po cesti ali skozi gozd lahko nadaljujemo do Areha, do cerkve sv. Areha. Cerkev je ena izmed štirih, ki so bile pri nas posvečene rimsko-nemškemu cesarju Henriku II. Ljudska govorica je Henrikovo ime na Pohorju poenostavila v Areha. Največja znamenitost cerkve je kamniti grob Sv. Henrika, ki so ga sem prinesli iz Žičke kartuzije. Okrepčamo se lahko v bližnji Ruški koči – slovijo po jedeh na žlico. Zraven je tudi Hotel Areh, ki pa ga trenutno prenavljajo.
Od tam se po gozdni cesti skozi pohorske gozdove odpravimo zahodno proti slapu Veliki Šumik na rečici Lobnica, 24-metrskem najmogočnejšem slap na Pohorju, ki se nahaja v pragozdnem rezervatu. Dostop do njega je le po planinski poti, zato je obvezna uporaba ustrezne obutve. Zaradi vlažnih in strmih pobočij je velika nevarnost zdrsa. (poslušajte Bartola, tudi jaz sem se pred leti pogumno držala z nohti za spolzko zemljo in klicala pomoč).
Proti jugu se lahko odpravimo do Črnega jezera. Gre za umetno jezero, ki so ga uporabljali za splavljanje hlodovine po drčah. Na dnu jezera so se leta in leta nabirali organski odpadki odmrlih rastlin in živali ter sčasoma ustvarili debelo plast mulja, ki je temne, tako rekoč črne barve. Jezero je zato na pogled kot bi bilo polno črnila, čeprav je voda kristalno čista. V jezeru je precej rib. V bližini se nahaja Gozdni rezervat Pohorski bataljon, prizorišče poslednjega boja Pohorskega bataljona. Pohorski bataljon (uradno 1. bataljon Pohorskega odreda) je bila partizanska enota, ki je bila ustanovljena septembra 1942 na Pohorju. 8. januarja 1943 je okoli 2000 mož nemške okupacijske sile obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Partizani so se borili dve uri in pol, dokler niso bili z izjemo enega ranjenega vsi pobiti.

Vse poti nas vodijo mimo različnih koč in gostišč, kjer je odlična kulinarična ponudba. Lačni in žejni ne boste, držite pa se označenih poti. Ruško kočo smo že omenili, tu pa so še Mariborska koča, Gostišče Jelka, Koča na Cojzerici, Koča na Osankarici, hotela Tisa in Zarja ter Turistična kmetija Grašič – Gradišnik. Ne smemo pozabiti niti Brunarice Planika, Koča Luka, Trikotne jase in Koče Koča.

Tukaj na koncu lepim uvod gostujočega avtorja, da ne boste mislili, da vas na kak holmec vabimo: Pohorje je predalpsko hribovje in je pretežno poraščeno z iglastim gozdom. Različni deli pogorja so poimenovani po bližnjih krajih. Kar pogovorno imenujemo Mariborsko Pohorje, je pravzaprav sestavljeni tako iz Mariborskega kot tudi iz Hočkega, Slivniškega, Areškega in deloma tudi Slovenskobistriškega Pohorja. Na Pohorje se lahko podamo peš, s kolesi, z avtomobilom ali z gondolo. V vsakem primeru bomo deležni čudovitega razgleda na Maribor in Dravsko dolino. Ob res jasnem vremenu bomo lahko videli Avstrijo, Ptujski grad in celo Hrvaško. Če se odpravimo peš, en dan ne bo dovolj za ogled vseh znamenitosti. Je kar priporočljivo, da si za Pohorje rezerviramo več dni. Odvisno od letnega časa nas lahko Pohorje tudi bogato obdari, naj si bo z gozdnimi sadeži, gobami, smrekovimi vršički ali čem drugim, zato je priporočljivo nesti s seboj ustrezne rekvizite. V vsakem primeru pa bomo pobegnili iz mestnega vrveža in nagrajeni bomo s svežim zrakom, petjem ptic in brenčanjem žuželk. Če bomo imeli srečo, bomo videli tudi kakšno divjo žival – srno, zajca, lisico, tudi jelena. Ker bomo večinoma hodili nad 1000 m nadmorske višine, se je treba ustrezno obleči.

 

foto: Trafika,  Laura Munda Slaček

Četrti dan
v mestu je človek že domač. Suvereno uporablja besede, kot so ‘čuj’, ‘toti’ in ‘nena ti meni’. Če hočete preveriti trditev, izkoristite ponudbo in pridite k nam.

Četrti dan ste po dnevih ob Dravi in na Pohorju lahko spet urbani turisti. V drugem največjem mestu Slovenije je seveda drugo največje število muzejev in galerij. Da ne boste ves dan zaprti v neživi, pa ga naravno dopolnite z živo naravo čudovitega, več kot 140 let starega mestnega parka s potočki, ribniki, mostički, drevoredom, promenado, glasbenim paviljonom in otroškim igriščem, seveda!
Predlagamo en lušten krog. Recimo, da začnemo na Trgu revolucije, na desni strani Drave na koncu starega mosta. V najmanjšem muzeju, muzeju za enega, v Trafiki. Poguglajte. In pozdravite Jana, višjega trafikanta (če se ga dotaknete, nosi srečo v ljubezni, pst, ne govorit okoli).
Čez most se napotite na Glavni trg, levo po Koroški, levo si lahko skočite na tržnico po kakšno sadje, desno naproti tržnice pa v veliki rumeni stavbi, ki delno (in ne po naključju) spominja na cerkev, domuje Umetnostna galerija. Ni prevelika, ne premajhna, kot v pravljici o treh medvedih, ravno pravšnja za malo umetnosti med dopustom.
Iz galerije se valimo proti mestnemu parku. Po poti na Slovenski preskusite slaščičarno Ilich. Javite, kako vam bo všeč. Nezdrave malice so glavni čar dopustov.
Mestni park prehodite, kot vam paše. Če vam ne, sedite na klop. Z malim otrokom naj bo ta klop ob otroškem igrišču, pa boste imeli mir. Poguglajte kaj o njem ali pa ne – zelo je lep. V njem najdete rožni grič, pa Štukljevo klop, pa mini Stonehenge, ki pravzaprav stoji na litopunkturni točki, da zdravi Maribor – tako pravi avtor, Marko Pogačnik. In gostilno Pri treh ribnikih, Kliček mu pravimo domačini. Aja, pa akvarij s terarijem!
Verjetno boste počasi rabili kakšno kosilo. Lahko jeste pri Kličku, lahko greste v center. Tudi domačini jemo, ne bo problema najti.
Popoldan pa še dva muzeja. Pokrajinski muzej ima vse do leta 1918 in hudo trgovino s spominki, Muzej narodne osvoboditve pa vse od leta 1918 dalje in hude Scherbaumove opice iz blaga za spominek. Kaj počne opica v Muzeju, pa vprašajte tam. V Pokrajinskem muzeju se lahko veliki in mali otroci oblečejo v oklep in slikajo pri topu, v Muzeju NO pa imajo za otroke en cel Kabinet čudes.
In generalno, muzeji in galerije v Mariboru so smešno poceni, če vas skrbi.
Seveda je Maribor tudi mesto, bogato z dogodki, ko ravno niso prepovedani zaradi epidemije. Najlažje jih je poiskati kar med dogodki na FB, sem jih vsi vpišejo. Mnogo bolj, kot v kakšne uradne napovednike.
Tako, sonce zahaja, upam, da ste razkošno zavaljeni na kakšni terasi in hladite noge.

 

foto: Mojca Savicki

Peto jutro
je naša družina, ki si je z enim odraslim vavčerjem plačala štiri nočitve v Mariboru, spakirala in gre na zadnji krog po mestu. Treba je nabaviti darila za družino in prijatelje.
V Mariboru se najde stvari, ki jih ni mogoče dobiti nikjer drugje. Začeli bomo v Rajzefibru, na ulici najdaljšega imena v Sloveniji, Ulici škofa Maksimilijana Držečnika. Tu se najde vse živo z značilno mariborskimi izreki pod blagovno znamko Štajerski árgo. Meni najljubši: skodelice z napisom »Nea guši«, bodiji za dojenčke z napisom »Iz heca pride deca« in odpirači za flaše z napisom »Kolko ga ti spiješ, si ga jaz v oko vlijem«.
Na Trgu svobode levo po Slovenski do vogala s Tyrševo. Kot greste v Barceloni po majice igralcev Barce, gre v Mariboru človek v Vijol’Čno bajto po memorabilije  NK Maribor. Enako učinkovito za prijatelje in sovražnike
Na Gosposko. V bistvu ste na mestni stoletni promenadi. Če hočete kaj res posebnega, tega ne bo v trgovinskih centrih, ampak v peš coni. Tretja trgovina na desni je Alternativna veleblagovnica Smetka. Vse iz druge roke ali reciklirano. Razen prava turška kava, ki jo kuhajo. Po Gosposki proti jugu! Na vogalu z Ulico 10. oktobra z lesom obita trgovina, v kateri najdete – ma, vse. Tudi balone in maske vse leto.
Gremo dalje, dol proti Dravi. Na levi v beli hiši s temno sivimi poudarki Zlata nitka, najboljša pozamanterija Maribora, v kateri najdete še marsikaj več. Desno Galerija Kreativnih. Na Glavnem trgu Salon Kisilak s hudimi čevlji. Lastne kolekcije. Sicer pa v mestu najdete ateljeje več priznanih modnih oblikovalcev, Tanje Uvera in DH fashion Davida Hojnika, npr. Poguglajte.
Najdite si še lep plac za kosilo. Pa na svidenje. Zaenkrat.

Jaz bi tega lahko še dneve pisala. Sploh se še nismo dotaknili športanja – skate in bmx proga ter downhill. Pri nas smučamo, ko ni nikjer snega. Na Pohorju iz čiste trme domačinov proge zasnežujemo.
Pridite na Festival Lent, Borštnikovo srečanje, Festival sprehodov, prižig prazničnih lučk in otvoritev Vilinskega mesta… Pridite na predstave Drame, Opere in Baleta v SNG Maribor – čujte, mi imamo Edvarda Cluga!
Joj, nismo vas še peljali na Piramido in Kalvarijo. Pa na vinsko cesto! Nismo vas slikali poleg stare trte, ki že več kot 400 let ob isti hiši raste, da je v Guinnessovi knjigi rekordov pristala. Pa mariborske zgodbe! Rajzefibrovci so specialist zanje.
Ja, vem, domov je treba. Varno vozite. Pa oglasite se še kdaj, ne bodite tujci!
Ko se vas poloti nemir, poglejte, kaj na Visitmaribor piše, pa kaj Rajzefiber napoveduje, najave dogodkov na FB, ali kar tako. Ko boste pogrešali te naše hiše, pojdite na Instagram pod #wondersofmytown. Se vidimo! Adijo!

 

Za to stvaritev smo sodelovali uživači v Mariboru in okolici – moja malenkost, piska in avtorica fotografij, Lavra Munda Slaček, Pohorje je opisal Bartolo Lampret, fotografije našega brega pa sta prispevali Mojca Savicki čudovite slike narave in Mirjana Mladič panoramo Maribora.

 

Laura Munda Slaček

 

 

1 thought on “Kam z vavčerjem? V Maribor!”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI