foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Odkar pomnim je ata najboljši lik v mojem življenju. Strašno frajersko se mi je zdelo, ko so moje prijateljice klicale svoje očete oči ali očka, ampak jaz se od navadne besede sestavljene iz treh črk nisem mogla premakniti.
Vse moje otroštvo je delal, garal kdaj tudi ponoči, ko so imeli tak naval v njegovi mizarski delavnici, da sem ob zvokih ‘cirkularke’ dremala še bolje, kot sicer. Učil je smučati mojo mamo, ki njega ni naučila fint iz sveta nogometa in nato še naju s sestro, medtem pa, ko me moje kratke noge niso poslušale, živčno govoril skozi zobe. Resda mi je njegov oče pokazal kje ima drevo srce in spominjam se, da sem od vznemirljivega čakanja, da vidim utripajočo gmoto skorajda pozabila dihati. Ob tisti beli snovi, ki mi jo je razkril v notranjosti veje sem resda občutila nekaj blagega razočaranja, vendar danes vsaj vem, da imajo tudi rastline srce. Tako ali tako sem popoldneve najraje preživljala na domači slivi, se zmrdovala, ko je babica delala iz omenjenega sadeža vse mogoče in bila glavna pri deljenju sladoleda moji sestri, pa bratrancu in sestrični. Vsemu navkljub sem bila najstarejša in dovolila sem si, da sem hladno sladico potisnila na dno posodice, njim pa (saj so bili premajhni za velike količine sladoleda) rahlo položila miniaturne kepice in dodala le ščep čokolade. Ata mi resda ni pokazal središče drevesa, mi pa je razložil kako se pravilno spelje v ovinek in kako uporabiti pritisk na pospeške ob zavoju. Vsemu navkljub je bil rally sovoznik in redni naročnik revije Življenje in tehnika. Poznal je poti bivše Juge, kot svojo mizarsko dlan in njega so poznali svoj čas prav vsi. Pravzaprav je bil ob tehnični dovršenosti, ki je bila vpeta v večni optimizem (to vidim šele danes) nadarjen tudi za pisanje. Seveda tega ni mogel razvijati ob pisanju predračunov in ob premnogih sestankih. Je pa razveseljeval ob premnogih ženskih praznikih (včasih, ko ni bilo Valentinovega je bilo več drugih in pristnejših razlogov za obdarovanje) z Zlatorogovimi izdelki, one pa so moji mami neumorno razlagale kako prijaznega moža ima doma. Prav on mi je razložil, da se blazini ne reče ‘pojšter’ in me večkrat opomnil, da imamo za to ali ono stvar povsem prikladno slovensko besedo. Nikoli ni veljal za Casanovo. Mama mu je celo ob skupnih začetkih kupila nekaj pomembnih kosov oblačil, saj je kot pravi sama (in jaz ji verjamem) hodil naokrog z zdelanimi kavbojkami in ji je bilo ob deloholičnem mlademu moškemu pravzaprav nerodno. Mene veseli le dejstvo, da se je pustil njenim rokam in je sama znala pod nerodno opravo videti moškega, ki bo znal vse življenje stati ob njej. Bojda so se ob njuni poroki nekateri celo muzali, da je zanj preveč lepa, a kaj ko nje niso zanimali tisti frajeri iz skupnega dvorišča.
Bil je tisti foter, ki je v srednji šoli v pižami sedel v našem avtomobilu pred takratnim MKCjem v Orožnovi ulici in vse po vrsti odpeljal domov. Pozdravljal vse moje želje ob letnih izletih v anglosaške poletne šole, ter jih tudi financiral. Kolikor me spomin ne vara mi je odslovil le trikra. In sicer, ko sem po izpitu za motor in avto želela osvojiti še znanje na področju vožnje s tovornjaki in priklopniki, nato ob želji, da se naučim francoski jezik, ki je vzklila ob branju romana Parfum in mnoga leta kasneje, ko sem jaz trdila, da je tisti moški pravi, medtem, pa je sam potrpežljivo počakal, da sem nasprotno spoznala sama.
Kasneje sem očetu večkrat očitala, da preveč dela, ne zna počivati na skupnih počitnicah in da bi moral biti socialni delavec, ker so se mu vsi po vrsti smilili in jim je ponujal poligon za prenašanje ne le okrog, temveč tovrstno kroženje v njegovi lastni delavnici, da je na koncu skorajda ostal brez vsega.
On je klic v sili že slaba štiri desetletja in nikoli mu prav nič ni težko. Če nikoli ni previjal naju s sestro in se kuhe izogibal enako zvesto kot cerkvenih objektov, potem je za svojo nepokretno mamo skrbel tako skrbno, da mu še medicinske sestre ne bi bile kos. Danes previje tudi Sofio, če tako nanese, za sabo ima raka prostate in blago kap ter je mami, ki se vedno znova jezi nad njegovo nerodnostjo in počasnostjo v veliko pomoč. Kako jo zmore prenašati vse življenje, saj je njen karakter podoben mojemu in ga sami težko prenašava, kaj šele okolica, se sprašujem vedno znova. Ob vseh mogočih prilikah stopim na njegovo stran in mama se temu ne more načuditi. Potem se skupaj smejiva in upava, da se bo sprostila še naša resnobna mati.
Pomirja me dejstvo, da ima v lokalnem bifeju svoj ritual ob kavi, kjer ga potolaži tudi natakarica Katica, ki ji je za njen praznik kupil celo rožo. Da ima morda smolo, me je prepričalo dejstvo, da ga je ob nakupu srečala mamina prijateljica in ji dogodek celo opisala. Ubogi moški se je moral opravičevati, da ji je cvetje kupilo več moških hkrati, kar pa je meni malo mar.

Namreč, moj oče, ki ima za seboj karavano uspehov, prenekatere tegobe in nekaj zdravstvenih težav, je zaradi njene prijaznosti srečnejši in ta je z razliko od morebitne psihologinje cenejša ter ima termin na voljo sleherni dan. In jaz se ji bom šla za vse to tudi osebno zahvaliti!

1 thought on “Klic v sili je že štiri desetletja enak”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI