foto: Petra Greiner

Starša sta se zelo veselila drugega otroka. Imam namreč še malo starejšega brata, ki ga preprosto obožujem in je žal odšel v tujino, saj tukaj v Sloveniji ni dobil službe.
Napočil je dan, 04.05.1988 ob 00.05h, ko sem prijokala na svet. Bilo je vse popolno in brez napak, zelo živahna punčka, pridna, nasmejana, polna energije, zelo živahna in kar težka. Čez par dni sva z mamico odšli v topel objem atiju in bratu. Zelo hitro sem se navadila na okolje. Doma smo se spoznavali, se imeli lepo, se razvajali, pestovali, cartali in predvsem se imeli radi, kot se imamo še sedaj. Mami mi še sedaj pravi, da sem bila zelo priden otrok, samo da sem dobila za jesti in imela previto ritko. Jokala sem zelo malo, pravi.
Potem pa je prišel dan, ki je življenje obrnilo malo na glavo, natančneje 22.04.1989. Saj veste, otrok nikoli ni minuto pri miru in se je zgodilo to, kar nobeden nebi pričakoval. Padla sem z balkona stanovanjske hiše, z višine 4m, na asfaltirana tla in si pri tem hudo poškodovala glavo. Nezavestna sem bila pripeljana v bolnišnico Celje, od koder sem bila takoj po nujni zdravniški oskrbi odpeljana v Univerzitetni klinični center v Ljubljani. Tam sem bila 10 dni v komi, vendar, ker sem imela hudo poškodovano lobanjo in ker so mi zdrobljene lobanjske kosti pritiskale na možgane in je bila bojazen, da mi bodo zaradi otekline, začele možganske celice odmirati, sem bila dne, 02.05.1989 operirana. Svoj prvi rojstni dan sem preživela žal v bolnišnici, vendar smo potem vse nadoknadili, ko se je vse stabiliziralo. Pri operaciji so mi iz glave odstranili zdrobljene dele lobanjske kosti, zaradi katere imam na desni strani možgane prekrite samo s kožo in imam manjšo odprtino, ki je hvala bogu neopazna, saj je prekrita z lasmi. Po operaciji sem zelo dobro okrevala , vendar mi je malo ostalo od tega, saj je bil prizadet center za gibanje, tako da je to vplivalo na mojo levo roko in nogo, kateri sta malo zaostajali v razvoju. Malo sta krajši in malo bolj drobni, vendar se ne opazi tako, edino, če kdo res gleda, kar se v tem času zelo veliko dogaja. Napovedovali so mi občasno epilepsijo, vendar lahko potrkam, da jo do sedaj še nisem imela. V osnovni šoli sem zaradi koncentracije imela malo problemov z učenjem, vendar sem s pomočjo staršev, učiteljev, študentk, ki so mi pomagali, izdelala vse razrede. V osmem razredu pomoči s strani študentk nisem več potrebovala in sem s pomočjo staršev in veliko lastnega truda, osmi razred izdela z dobrim uspehom. Potem sem po končani osnovni šoli prav tako končala srednjo šolo, najprej smer trgovec in potem še ekonomski tehnik. Ker sem hotela še naprej sem končala fax z 9ko.

Moja življenjska želja, zaradi ljubezni do otrok in živali, je bila delati v veterinarstvu ali v vrtcu, vendar mi je usodna nezgoda, oziroma njene posledice, to preprečila in nisem uspela doseči uspeha, ki bi mi kljub trudu, to omogočila. Vendar se nisem vdala. Letos po odpovedi v službi se mi je izpolnila dolgoletna želja in se vpisala na ljudsko univerzo za pomočnico vzgojiteljice, ker preprosto obožujem delo z otroci.

Sedaj sem stara 31 let in uživam življenje, kolikor se da. Sem nonstop nasmejana, rada pomagam, pozitivna, vozim avto, zelo rada govorim, se družim z ljudmi. Sem zelo komunikativna oseba.

Ko se spomnim kakšne skrbi in ostale stvari sta imela starša, lahko rečem samo, da sem presrečna, da se je po eni strani končalo tako, saj bi lahko bilo marsikaj. Srečna sem, da živim! Svoja starša in brata imam neizmerno rada in jih spoštujem.
Doma imam starša, ki še zdaj zelo pazita name in me z malenkostmi razvajata. Obožujem živali in otroke, in ko sem v družbi z njimi sem najbolj srečna.
Nekateri obsojajo ljudi, tarnajo kako jim je, vendar dokler ne preizkusijo tega, kar so naprimer moji starši in še marsikdo, ne vedo kako lepo življenje imajo. Življenje je treba spoštovati in ne biti nevoščljiv. Vsak človek je edinstven in nobenega ne smemo poniževati. Kljub naprimer bolezni, je vsak človek, ČLOVEK.
VSE SE DA, SAMO ČE IMAMO VOLJO in LJUDI OKOLI SEBE, KI NAS IMAJO RADI IN SPREJEMAJO TAKŠNE KOT SMO.

Bodite raje pozitivni, nasmejani in pomagajte ljudem, če lahko. Z nasmejanostjo in pozitivnostjo lahko že marsikomu polepšamo dan, kar je najpomembnejše.

¨DRAGOCENOSTI ŽIVLJENJA SO TRENUTKI,
KI DAJEJO LEPOTO SPOMINOM
IN SMISEL PRIHODNOSTI¨

 

Pogumno Dekle

 

1 thought on “Ko imaš kot otrok preveč energije”

  1. Ah… dekle, super.
    Krasno se je izteklo.
    Na poguma za nadaljnje korake in… prihodnje rodove. Robert F. pravi: ‘Vse, kar moram vedeti, sem se naučil že v vrtcu.’
    Pogosto pozabljamo, kako pomembno vlogo imate v vrtcih.
    Vse dobro.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI