foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

Če sem morebiti mislila, da bom lahko govorila lahkotno resnico, ne da bi se kdo ob to obregnil, sem se motila. Ko smo zaključili tretji pohod z rdečimi baloni, ki se je iz prvega lahkotnega sprehoda po rodnem Mariboru, razplamtel v Vseslovenski pohod z rdečimi baloni, sem bila milo rečeno presenečena. Pozitivno nad vso množico, ki je hodila z nami in začudena nad tistimi, ki so imeli pripombe. Seveda le preko spletnega besedičenja in nikakor z iskrenim pogledom iz oči v oči.
Nekateri so me opominjali na onesnaženje, drugi polagali predme zapuščene živali in se spet tretji, ki so sami nosilci posebnih otrok spraševali, čemu naše otroke družbi sploh kažemo.
Včasih si mislim, da bi bilo veliko lažje sedeti doma in se brigati le zase. Tako bi si pridelala kakšno gubo manj, predvsem pa bi se čelo izogibalo zgrbančenim mislim, ki vedo, da prihajajo za nami še druge, prav tako posebne matere in očetje, ki prvi hip mislijo, da se ta nesrečna realnost dogaja le njim.
Na začetku gruče ali množice, se veter silovito zaletava v obraze tistih, ki strmijo naprej. Sonce pripeka tudi takrat, ko vsi bežijo v senco. Na teh mestih, ki se ne merijo s prvimi vrstami na podarjenih kartah različnih prireditev, je težko stati. Ko res garaš, pogled na to ni prikladen niti za instagramsko fotografijo, še manj za blog matere, ki bi promoviral ta ali oni otroški izdelek. Moji otroci niso za okras, ki bi privabljal množico, način življenja ni lepotilen in jaz sama, še vedno čisto po svoje strmim proti vetru.
Odklanjam skupine. Tiste ovenčane z mini znaki, ki si jih moški pripenjajo na suknjiče in druge, manj formalne. Ne želim slediti ljudem, rada pa se družim. Ne maram pametovanja, ušesa pa so še kako odprta za dobrohotne nasvete, ki prihajajo s strani prijateljev. Omejujejo me pravila, ki se nizajo iz neke skupine, predvsem pa sem ob posebnem starševstvu že tako trmoglava, da me ni moč udomačiti.
Ne trudite se in trkajte le takrat, ko potrebujete konkretno pomoč. Namreč, klici le takrat, ko skočim in uredim to in ono za posameznika, ki ne pestuje posebnega otroka, mi dajejo občutek, kot da sem toaletna školjka. Javite se tudi takrat, ko vam gre dobro in vam je lepo. Rada bi občutila kako je, ko si desertni krožnik.

Ko sedem sama s sabo, se vprašam, kaj sploh želim? Bi nemara že z jutrišnjim dnem rada sedla na vlak brezdelja ali me neka notranja sila potiska k neznanemu in nerešljivemu? Je moja bit tista, ki dela mene samo utrujajoče? Si nemara škodim svoji koži povsem sama, ko dirjam naprej tudi takrat, ko z neba padajo sekire?

Pa saj mi je na koncu koncev povsem vseeno, kaj si mislijo drugi in o čem pametujejo prvi. Jaz bom tako ali tako delala in govorila še vedno čisto po svoje. Pa če veter piha proti mojemu obrazu ali prihaja od zadaj, in se igra le z mojimi lasmi.

foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

Za vse, ki nastavljate lice svojim življenjskim preizkušnjam, skupaj s salonom Beaute, podarjam spomladanski tretma za obraz. Roke gor. Brez obraza se namreč ni mogoče boriti. Ustrašili se nas bodo, še preden bi odprli usta. Tega pa ne želite, kajne?
Žrebamo v sredo dopoldan.

Beaute salon z mojimi besedami tukaj.
foto: Dors Markač za http://weddings.ninetyframes.si/
obleka: Pepe Jenans London – Maribor

9 komentarjev na prispevek “Ko lice nastavljam vetru”

  1. Oo ja, ničkolikokrat sem nastavila svoj obraz preizkušnjam. In ja velikokrat sem dobila orng “klofuto” 😁 Ampak, pravijo da se na napakah učimo. In jaz še naprej nastavljam lice življenjskim preizkušnjam. To me bo učvrstilo. Za to bi pa tale tretma zelooooo dobro del. Pa vsaak dan preživet z mojo 17m princesko, je včasih malce naporen, tretma bi mi pa vrnil velikooo energije v mojo kožo na obrazu ☺️ 🙋🙋🙋

  2. Lepa. Tudi v kvačkani oblekci in z vetrom v laseh. Po desetletju sem si pred mesecem privoščila razvajanje. Dobro dene. Zelo.
    Dvigujem roko.

  3. Bravo, lepo napisano. Ti si pa itak unikatna☺. Prijateljice ti stojimo ob strani in nastavimo tudi svoja lička zate, če bo potrebno! Roki gor, za razvajanje VEDNO!

  4. Gospa Petra,
    tudi če se kdaj počutite kot straniščna školjka, vedite, da se želimo vse zgledovati po vas, a vam ne sežemo niti do kolen – ne po moči, ne po pogumu, sposobnosti izražanja, lepoti, optimizmu in vsem ostalem, zaradi česar vas občudujemo. Včasih pomislim (Bog naj zatisne ušesa): če je treba imeti posebnega otroka, da si taka frajerka kot ste vi v vseh pogledih, potem pa škoda, da ga nimam še jaz.
    Vem, da je neštetokrat težko za znoret, mi vas pa vidimo samo na krasnih slikah, ko krasno zgledate in potem enostavno pozabljamo, da vsakdanje življenje niso te fajne slike. Predvsem pa ste simbol ženske moči in mogoče kdo kdaj pozabi, da od vas samo črpa… ne mu zamerit. Lp

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI