foto: osebni arhiv

Priročnik, ki ti je lahko ob ločitvi v veliko pomoč ni tisti, ki bi razhajanje med partnerji vzpodbujal, temveč nam ponuja le tehnične korake, ki jih je, ko je pač res konec, treba prehoditi. Ločitev je lahko osebni neuspeh, na drugi strani pa ponudi konec nenehnih prepirov, ki na otroke še kako vplivajo. Vse to je lepo opisala dr. Veronika Podgoršek v svoji zadnji knjigi Ljubezen po ljubezni. In če velikokrat rečemo, da bomo ostali s partnerjem skupaj zaradi njih, je včasih, če ne zaradi sebe, treba postaviti meje in izrisati črto prav zaradi njih. Verjetno svojih otrok ne želimo vzgajati v duhu, da je treba le in samo pretrpeti, temveč si želimo, da bi v odnosih rastli in se razvijali. Bili spoštovani in slišani. Vse to, pa si moramo zase najprej želeti sami.

Spominjam se, da mi je bilo v knjižnici prav nerodno, ko sem si želela izposoditi vašo knjigo o nezvestobi. Mislima sem si, da bo knjižničarka pomislila, da sem nezvesta jaz ali moj mož, mene pa je samo zanimala tematike, predvsem pa besede strokovnjaka, ki je naposled spregovoril o velikem tabuju, predvsem pa vsakodnevni praksi. Zakaj je temu tako?
Ljudje pogosto radi skrivajo in prikrivajo svoje težke in boleče situacije v življenju in se na ven, pred drugimi ljudmi želijo prikazovati kot močne, brez hibne, brez napak, zgolj srečne…. Ob tem pa močno trpijo. Ampak pogosto je temu tako le dokler oseba dogodkov, ki jih dojema kot ‘slabe’ ne ovrednoti, se z njimi spopade jih tako sprejme in predela. Ko sprejme oseba odgovornost za svoja dejanja, ko dobi razumevanje določenega dogodka ali dogodkov in se iz tega nekaj nauči s tem pride tudi tista t.i. človečnost: saj sem samo človek in ni mi samo lepo in tudi jaz se učim.

foto: Doris Markač

Velikokrat priznam, da se z možem 1x letno ločujeva, obiske pri družinski terapevtki sva zamenjala za obiske prestolnice, ko imam tam obveznosti in spanje v hotelski sobi  brez otrok. Zakaj tako težko poiščemo pomoč?
Ravno zato, ker si ne želimo priznati, da nekaj ni v redu. Da imamo problem. Kajti, če imaš problem gre lahko najino partnerstvo po zlu. Ob tem pa se pozablja, da je ravno obratno. Problemi so vedno. Potrebno jih je le konstruktivno reševati. In če jih ne rešujemo je v bistvu največja verjetnost, da bo partnerski odnos dejansko propadel.

Navezujoč na prejšnje vprašanje? Zakaj si kot roditelji tako težko vzamemo čas zase? Sama sem za seboj dolga leta ob tem vlekla občutek krivde, ker sem svoje otroke puščala doma in uživala z njihovim očetom.
To je pogosto še odmev zgodovine in vloge ženske. Zato se še danes marsikatera znajde v poziciji, da v bistvu ni v redu prav nič. Če si doma in skrbiš za otroke in dom si ’tista, ki se jo preživlja’, da ne rečem bolj grobo. Če hodiš v službo pa si slaba mati, ker zanemarjaš otroke in si ‘karieristka’. In tako je tudi, če je želela ženska malo časa za sebe, je bila hitro slaba mama. A dejstvo je, kar kažejo in potrjujejo tudi vse raziskave, da temu ni tako. Tudi otroci imajo radi čas brez staršev. In danes hodimo v službe tako moški kot ženske. in prav tako tudi za partnerske odnose skrbimo obojestransko kot tudi za naše otroke.

foto: Doris Markač

Zadnja knjiga deluje kot priročnik. Moje misli ob ločitvi so bile včasih grozljive zato, ker se zdi, da so ločenke in/ali mame samohranilke v naši družbi manj vredne ali nanje gledamo pomilujoče. Z vpogledom na konkretne korake, kako ločitev poteka, sem prepričana, da lahko pridobimo nekaj več samozavesti oz. na drugi strani manj strahu. Je nastala kot potreba pri vašem delu?
Razhodi, razveze v svetu so dejstvo. Največja razlika je ta, da se včasih niso razšli fizično in so kljub temu, da so bili čustveno mrtvi ostali skupaj ‘pod isto streho’. Velikokrat ravno zaradi vsiljenih negativnih in ponižujočih opazk. Danes temu več ni tako. Dva, ki se ljubita in ki delata na odnosu skozi čas skupaj rasteta, se razvijata in postajata zmeraj močnejša. To je nekaj najlepšega in po tem hrepeni vsak človek. Sta pa za dober in usklajen odnos potrebna dva. Tam, kjer tega ni, kjer so razlike prevelike, kjer so najrazličnejše zlorabe in te so lahko izjemno grde in brutalne in kjer si pari in otroci želijo razhoda pa je potrebno ljudem pomagati. Pogosto namreč ostanejo povsem sami, zmedeni in z tisočerimi vprašanji.
Na tak način, da se nudi pomoč in poda določeno sliko razumevanja in praktičnih korakov lahko gredo vsi naprej in to veliko bolj konstruktivno. Življenje namreč teče dalje. Da pa so tisti, ki imajo že kakšno propadlo vezo za seboj manj vredni pa smo potem po večini manjvredni kar vsi!? Kaj eni odnosi štejejo in drugi ne? To vrstno razmišljanje je predvsem odraz nezrelosti in predsodkov posameznikov. Nenazadnje pa je v življenju spremembe na kateremkoli področju delati veliko težje, kot nekje zgolj obstati.

Veliko staršev, ki imajo otroka s posebnimi potrebami se razide. Mislim, da več kot 50%. Sama trdim, da otrok ni kriv, je pa dejstvo, da ob njem težav ne moreš skrivati pod preprogo. Da je tako življenje neprimerno bolj naporno in navsezadnje morava oba biti veliko bolj sinhrona, da lahko skupni družinski voz premikava naprej. Kaj bi priporočali našim staršem? Morebiti materam, ker sem zdi, da je veliko nege in skrbi prav na njihovih plečih?
Dejstvo je, da se z prihodom otroka v družino spremeni praktično vse. Tudi same vloge, način življenja, prioritete…. Z vsem tem pridejo še izjemno težki trenutki, neprespane noči, frustracije in dejstvo je, da se ravno v tem obdobju veliko parov začne počasi oddaljevati in na dolgi rok razhajati. Seveda pa za to nikakor niso direktno krivi otroci. Različne bolezni ali kot rečete otroci s posebnimi potrebami pa so še razred zase. V takih situacijah morata partnerja delovati še veliko bolj homogeno in razumevajoče. Paziti morata, še posebej ženske, da si še vedno vzamejo čas samo zase, za kanček čistega miru. Čas za partnerstvo. In vse to brez kančka slabe vesti. Kajti za dobro delovanje in oddajanje pozitivne energije se je potrebno umiriti in napolniti baterije. Tako kot se prenaša v družini stiska in napetosti prav tako se namreč prenaša tudi pozitivizem in dobra volja.

foto: osebni arhiv

Podarjam knjigo Ljubezen po ljubezni. Po stari navadi dvigni roko pod to fotografiju (klik tukaj) na FB strani Zavoda 13 in počakaj na četrtek, ko bo računalniški progam žrebal namesto mene.

info:
https://www.pti.si/
Preostale Veronikine knjige najdete tukaj.

1 thought on “Ko ljubezni več ni”

  1. Vedno izbereš odlične knjige. Mislim, da je ta za vsakogar. Ne glede na znanja, izkušnje, leta, razumevanje, otroke. Ker… ljubezen je treba zalivati, da ne oveni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI