foto: osebni arhiv

Običajno slišimo, da so učitelji prestrogi ali nepošteni do učencev. Da iščejo neznanje in niso pravični. Nina Jelen dokazuje nasprotno. Učencem že od prvega dne govori, da jih ima rada, vanje verjame. Verjame, da ima razred, v katerem so sami super heroji, kjer bodo vsi opravili Bralno značko, hrane ne bodo metali v smeti in so preprosto ena velika družina. Z vsem tem vztraja preprosto zato, ker otroci začnejo v to verjeti. Vse ostalo je realnost, ki bi si jo želeli za lastne otroke prav vsi starši. Kaj pa učitelji?

 

Nina, kakšno je leta za tabo, kot žensko, mamo, ne le učiteljico, torej zate osebno?
Moj poklic se tako zelo prepleta z vsemi mojimi vlogami v življenju, da včasih težko ločim med službo in mojim osebnim življenjem. Kar je včasih dobro, včasih pa tudi ne tako zelo.  Fino mi je, ko doma kaj ustvarjamo, ko punci sodelujeta pri kakšnem projektu, gresta z mano na vajo in ko vidita mamo, da je aktivna. Malo manj je fino, kadar sredi noči ne spim, ker snujem projekte.  Lansko šolsko leto je bilo res polno. Po eni strani še nikoli nisem imela tooooliko idej za pouk, za sto in en projekt, idej za igre, pesmi, po drugi pa sem bila ob koncu leta tako zelo utrujena, da sem pol poletnih počitnic prespala. Ni me preveč izučilo, ker smo trenutno konec avgusta, v moji glavi pa spet žurirajo projekti in čarobne stvari, ki jih bomo delali v šoli.  Upam pa, da bo to leto vseeno leto, ko bomo kdaj pustili misli doma in nesli samo srca na koncerte. To pa rabim, da se malo umirim.

 

foto: osebni arhiv

Med petimi učitelji finalisti, ki so se potegovali na izboru za slovenskega predstavnika na svetovnem tekmovanju za najboljšega učitelja na svetu (Global Teacher Prize), si zmagala ti. Kaj pomeni to dejstvo zate? Predvsem iz vidika, da delaš malce drugače, drzno, začetki so bili gotovo negotovi ali pač?
Moji učenci so mi zelo lepo in direktno povedali, da sem zmagala zato, ker so oni tako kul in naj!  Kar je čisto res. Te mulce imam res rada in ena najlepših stvari je, ko dobiš kakšno noro idejo in potem prideš v razred in se otrokom zasvetijo oči od veselja in ne moremo čakati niti do odmora, da zaštartamo.
Biti učiteljica je zame najlepši poklic na svetu. Ker je ves čas drugače, ker lahko uporabiš vse svoje talente in jih predaš otrokom. Enkrat sem napisala, da je občutek, ko otroku zasveti žarnica in ko spelje neko stvar, za katero si ni nikoli mislil, da jo je sposoben speljati, zelo podoben občutku, ko si zelo lačen in prvič ugrizneš v pico (za kar se najbrž vsi strinjamo, da je res carski občutek, aneda?  Verjetno se ta moja ljubezen do otrok, do tega dela čuti in so jo opazili tudi drugi.
Sodelovanje v projektu za Global Teacher Prize pa je bilo res krasno. Spoznala sem čudovite učitelje, ljudi, se udeležila predavanj in imela možnost, da širim svoj glas učitelja, prakso in vse magične stvari, ki jih učitelji v razredu počnemo. To je bil tudi namen projekta: da se dvigne spoštovanje do našega poklica. Upam, da sem nas, oziroma, da naš še dobro zastopam.

 

Skozi svoja literarna dela poskušaš otrokom prikazati določene problematike na zabavne in poučne načine. Kaj te je gnalo, da si napisala knjigo Ženičke in strički za daljnimi grički?
Strički (kot jim ljubkovalno rečemo doma) so nastali po tistem, ko sem ugotovila, da veliko otrok obvlada uporabo telefona, aplikacij in spleta na sploh, ne zavedajo pa se nevarnosti, ki tičijo na spletu. Na šolah opažamo porast grdih komentarjev na spletu, spletnega nasilja, otroci objavljajo osebne podatke, delijo neprimerne fotografije, ne zavedajo pa se posledic vsega tega. V teh časih je splet postal del nas in na otrokovo samopodobo močno vpliva tudi njegova aktivnost na spletu. Všečki in podpora (ali pa grdi komentarji) na spletu imajo enako težko, kot če jih nekdo pohvalil v živo. Pa saj je tudi z nami odraslimi tako, kajneda? Zato se mi zdi zelo pomembno, da se že z majhnimi otroki začnemo pogovarjati o tem in jih učiti o uporabi spleta, dokler so nas še pripravljeni poslušati. Ko enkrat znajo poiskati glasbo na youtubu, je že skrajni čas. Tako kot skrbimo in jih učimo, kako na cesti voziti kolo, je pomembno, da jih učimo tudi, kako ostati varen v spletnem življenju.

 

foto: osebni arhiv

Doma imam najstnico, ampak, ko je bila Sofia še z nami sem se velikokrat spraševala kdo predstavlja večji izziv? Ona ali njena posebna sestra. Sama si napisala še priročnik Naj. Povej nam o njem kaj več. Ponuja recepte? Pomaga odraščajočim najstikom? Nam staršem?
Knjiga je napisana kot nekakšen dnevnik za mulce. Zato, da res postane čisto njihova. Da preizkusijo naloge na svoji koži, da vanjo vpisujejo svoje misli, ugotovitve, NAJ stvari, ki se jim dogajajo, medtem ko jo berejo. Pa da vidjo svet v bolj pozitivni luči, saj jih knjiga usmerja k tem, da delajo in da opazijo lepe stvari, ki se dogajajo okoli njih. Dejansko mislim, da otroci res potrebujejo takšno knjigo. Sploh v teh časih, ko smo starši zaradi službe pogosto odsotni in hiteči. Knjiga, ki je samo njihova, jih usmerja, pokaže, kako lahko postanejo še bolj NAJ, jih nauči, kako se pomiriti, spopasti z jezo, strahom, tremo, ali pa jim vsaj pove, da niso sami v svojih težavah. Da obstaja še mnogo mulcev, ki se jim dogajajo podobne reči.

 

Za časnik Delo si povedala:

“Če učitelj posluša otroke, tudi otroci poslušajo učitelja. In če jih učitelj posluša, ve, da otroci potrebujejo veliko gibanja, navdušujoče motivacije, igre, učenje z raziskovanjem … Mogoče nisem že od malega razmišljala, da bom nekoč učiteljica, ko pa sem prvič stopila v razred, sem vedela, da sem tam doma. Delo na daljavo ne bo nikoli enako kot delo v razredu. Komaj čakam, da zares vidim vse svoje mulce in jih objamem (čeprav bolj na daleč). Vseeno pa sem našla nekaj pozitivnih stvari pri takšnem načinu poučevanja. Ker je poučevanje na daljavo nekaj novega in ga šele odkrivamo, smo lahko učitelji in učenci zelo ustvarjalni, učimo se novih pristopov, odkrivamo nove načine motivacije, razlage, iger … Nekaj učencev se je med seboj zelo povezalo v tem času – prej v razredu so se komaj opazili, zdaj pa klepetajo, se povezujejo, delajo projekte, skupaj igrajo igre. Moji učenci so celo ustanovili krožek, kjer se dobivajo, izmenjujejo ideje in skupaj ustvarjajo. Mimogrede so se naučili uporabljati različna spletna orodja, učitelji pa smo se med seboj tako zelo povezali kot še nikoli prej. Sama sem postala bolj organizirana, ustvarjalna, Nina v meni pa je še malo zrasla. To bi rada ohranila tudi v prihodnosti.«

 

Kakšno bi bilo sporočilo za nas danes. Ko smo v počitnice starši vstopili utrujeni? Komaj čakamo 1. september ob enem pa nam ponovno grozijo z zaprtjem. Prosim, daj nam eno popotnico v ta negotov začetek šolskega leta.
Glede na vso to čorbo, v kateri smo se znašli v teh letih, sem se naučila in nekako pomirila samo sebe, da se ne splača sekirati na zalogo in si graditi črnih scenarijev. Mislim, da je moja naloga – kot učiteljica, predvsem to, da ostanem mirna in pozitivna, ker otroci to čutijo z vsemi čuti. Če je učiteljica dobre volje, če verjame vanje, če jim pove, da so super ekipa, da kakršnokoli že bo leto, da se bodo imeli fajn, potem otroci to tudi verjamejo. Najbrž isto velja za starše.
Tako se tudi letošnja popotnica za moje mulce glasi: “To naše leto bo, skupaj ga zarockajmo. Ne pustimo, da skrbi nam vzamejo moči, čakajo lepe nas stvari.”: To naše leto bo na YouTube – klik.

 

In še zadnje vprašanje: Vem, da si bolj skromne in sramežljive sorte, vendar me zanima konkretno. Kaj bi položila na srce svojim kolegom, ki takšne kemije in da rečem poljudno ljubezni med učenci nimajo. Kaj bi položila na srce nam staršem in navsezadnje, kaj tebe potiska izven okvirja, da te učenci spoštujejo in imajo radi?
Imam prijateljico, ki je po parih mesecih v razredu ugotovila, da to ni delo zanjo. Pa se je vsem zdela krasna učiteljica – luštna, polna idej, tista prava mera avtoritete, za vsak hec. Nekaj časa sem jo še prepričevala, da je to res najboljši poklic, da naj mu da priložnost, da ona spada v razred. Zdaj pa razmišljam: kako zelo fer odločitev je sprejela! Učiteljski poklic moraš čutiti. In če ga ni začutila. Kako zelo prav se je potem odločila. Za otroke in zase.
Moji učenci so idealnega učitelja opisali kot: potrpežljivega, pravičnega, prijaznega, takšnega, da se rad kaj poheca, da razume, če kdaj naredijo kaj narobe in da jih ima rad. Tak učitelj, oziroma učiteljica je na piedestalu tudi v mojem srcu.
Sama jim že od prvega dne govorim, da jih ima rada, da vanje verjamem, da je naš peti razred naaaaajboljši na šoli – da je to razred, v katerem so sami super heroji, kjer bomo vsi opravili Bralno značko, kjer hrane ne bomo metali v smeti, razred, v katerem smo ena velika družina. In potem se zgodi, da otroci začnejo v to verjeti. To so male stvari, ki so v resnici veeeeelike.
In jih je dobro uporabiti tudi doma.

 

Če želite kupit Ninine knjige, kliknite tukaj:
priročnik NAJ – klik.
Ženički in strički za daljnimi grički – klik.

 

 

foto: osebni arhiv

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI