foto: Petra Greiner

Ne tako tako zelo davni intervju z Emilie Pine v Delu se me je dotaknil do te mere, da sem knjigo nemudoma želela imeti v svojih rokah. Ima nalepko, da opisuje predvsem o lastni nezmožnosti imeti otroka, ampak ona piše o mnogo globjih vsebinah, ki se dotikajo večje množice. Predvsem je iskrena in direktna. Zgodovine ne poskuša olepšati. Še več. Zdi se, da jo želi prikazati še bolj realistično in z otipljivo bolečino, kot je bila dejansko v njenem življenju prisotna.
Pričenja z očetom, ki ga najde v lastnih iztrebkih nekje daleč v Grčiji. Proti koncu pa, ko se On še kar naprej pojavlja, ta jadikuje in vedno znova hoče biti ‘drama queen’, kar mu tudi uspe. Zaradi tega bi Emilie najraje za ušesa.

 

“Ženske smo odlično izurjene v obredih ocenjevanja svojega telesa. Pogledamo ženske okoli sebe, pogledamo sebe in primerjamo. Smo enak, smo boljše, smo slabše? Obred vsebuje grozljivo solidarnost, glede na to, da sem mu skoraj nobena ženska ne more izogniti. Kakor bi živele z negativno navijačico, nenehnim brenčanjem v ozadju, da naše telo ni poželjivo, ni sprejemljivo, ni normalno.”

 

Te dni se potapljam v knjige in filme. Takrat, ko ne previjam, hranim, sesam, berem s prvošolčkom, kopam, obešam perilo, ponavljam računanje do deset. Zato se tistih nekaj minut vmes, resnično potapljam v zgodbe, ki niso moje. In potem zmešam vse povprek. Iz enega filma imam idejo, ki gre naprej v drugega in ni mi več nič jasno. Dejstvo je le eno: pisati je treba sebi!

 

“Oba sva želela otroka in oba sva se zelo trudila  in splav je obema strl srce. Ins edaj se morava oba soočiti z nečim drugim: s stvarnostjo in čustvi, da mogoče ne bova starša. Sdiva na klopci v parku in počutim se zelo izgubljeno, a prime me za roko in poslušam. Prisluhnem, ko predlaga, naj se spomniva, da gre v najine življenju za več kot neplodnost.”

 

Da gre tudi v mojem življenju za kaj več, kot le posebne potrebe. Da gre za mnogo več kot to, kar moja drugorojenka ne zmore. Več, kot občutek, da so v porodnišnici dobili pričakovanega otroka, jaz pa le eno veliko razočaranje.

 

“Trudim se. In bojim se. Bojim se pisati o umikanju in občutkih in oreobremenjenosti z delom in depresiji in zlomu, saj sem še zmeraj prepričana, da sem videti šibka, ne močna, če priznam ranljivost. Bojim se potrditi, da sem mlada in lušna in nemočna. Bojim se priznati vse težke stvari, vse slabe stvari, vse nevšečne stvari.”

Jaz malo manj. Bolj se bojim, da me na drugi strani ne bodo kamenjali, ker še niso zmožni gledati tega, kar noben filter tega sveta ne more prikriti.

 

“Bojim se izpostavljati. Bojim se smiliti. Ali izzvati zamero. Ali vpitje name. Bojim se biti radiralna ženska. In ne biti dovolj razdiralna. Bojim se. Kar pa me ne ustavi.

 

Pišem sebi je knjiga, ki sem jo doživljala kot sestrsko pričevanje lastnega življenja. Knjiga, kjer sem z zadnjim poglavjem tako zelo mencala, ker nisem hotela, da je bo že konec, da je bilo že preveč. To je knjiga, za katero bi si želela, da bi bila tudi moja.

 

Podarjam dve knjigi, ki jo je izdala založba Eno. Zato, da mi je lažje pri žrebanju, moraš kliknit tukaj – klik. Ko prideš na FB stran Zavoda 13 v komentar preprosto označiš sestrsko naravnano prijateljico. Žrebam v četrtek 16. aprila.

 

 

1 thought on “Ko pišem sebi, pišem tebi”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI