foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Po petih letih sem si nenačrtno kupila kopalke in bila srečna, da je bila ob meni starejša gospa, ki je kot spremljevalka med stojali izbirala pare, kazala modele in razumela, ko sem odkimavala. Zame je kupovanje kopalk nočna mora, pa nimam prevelike zadnjice, celulitu ne uspe skočiti na moje prehitre noge in na trebuhu ni ne duha ne sluha o nosečnostih. Rekli boste, naj se neham hvaliti, jaz pa bi vam rada povedala le, da vsaka ženska kaj najde, da je nezadovoljna. Sleherna benti nad dednim materialom ali postavo po starših. Razkriti želim le, da mi gredo na moški organ trenutki, ko moram kupiti perilo za vodo. Moje oprsje je tako shirano, da le ob redko katerem modrcu dvignem roke in ta ostane na mestu. Zadnja velikost bo počasi na številki ‘mladinski program’, čeprav jem več kot petkrat na dan. Ne pomaga niti, da se takoj, ko zvečer zasedem kavč, spravim na sladkarije. Res ga ne razumem, tega svojega moškega. Čez vikend mi sicer kuha dobre, a količinsko tako omejene jedi, da komaj čakam na klic tašče, ki postreže s prikladno govejo juho in pečenko. Tam se najem še celo, preden gremo domov, da bom zagotovo sita, saj je tik pred spanjem krizna ura, ko prham zadnjega, v plenice spravim posebno in opominjam prvo, da umivanje zob pač spada k vsakodnevni rutini, ki je sama noče in noče osvojiti. Vsak moški si želi obilno (beri: normalno) zadnjico in oprsje, ki presega velikost njegove dlani, ampak kateri po gentlemansko nese v tretje nadstropje najinega drugega otroka skupaj z nakupom, kot to počnem jaz? Preveč živahna si, se včasih dere za mano, jaz pa si mislim, da moški preprosto nikoli niso zadovoljni. Da se vrnem h kopalkam … Moram priznati, da mi blazinice v košaricah, ki jih imate v mislih kot rešitev, ne dišijo. Znanka celo razmišlja o umetni povečavi le zato, ker, kot pravi sama, potem ne bi bila več videti, kot da ima jadra, namesto da bi končno imela dovolj majhen (beri: primerno številko) zgornji del kopalk. Da sem zapadla v cono somraka brez kopalk, je prispevalo dejstvo, da sem zgoraj omenjene ravno prav velike in navzven zelo čedne kopalke pozabila v hotelski sobi, kamor sva se spomladi skrila z možem. In sem takoj, ne bodi žalostna, poklicala v trgovino, kjer sem jih kupila. Tam so preverili in ugotovili, da jih po Sloveniji v moji številki ni več, mlad moški glas (samo to mi je še manjkalo) pa mi je povedal, da me lahko reši le bog s pravim klikom na spletu. Ob takih situacijah se bojim mladih in predvsem pametnih moških kot alergičen posameznik čebel. Ali kot ta, ki pozna zaplete sladkornega pomanjkanja in lahko zapade v komo. Seveda sem bila do konca pogovora prijazna. Sploh nisem omenila, da sicer pri spodnjem delu manjka nekaj dekagramov, da bi bile hlačke mikavnejše, in na zgornji del nisem niti pomislila. Ob obljubljenem kliku nisem dobila identičnih, ampak take, ki namesto črt ponujajo pike. Pametovala sem, da te pomagajo pri optični ‘varki’.

Gotovo pomagajo pri čem in zdaj čakam, da jih preizkusim še pred odhodom na morje, ki čaka name in na mojo družino po več letih. In kaj sem sploh nameravala povedati? Le to, da bom na morju brez kopalk, kot se spodobi za odlično počutje telesa.

kopalke2
foto: Rene Gomolj

Kolumna je bila objavljena v junijski številki revije Grazia.

 

2 komentarjev na prispevek “Kopalke moje nevsakdanje”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI