foto: Miha Sitar
foto: Miha Sitar

Danes sva po dolgem času sami, povsem sami. Ena s svežim prehladom in druga, ki ga je že malce oddelala. Starejša ima bikovske roglje in trmari s fokusom, ki se skriva v rdeči zastavi, ona bodice kozjih rogov. Ne spoznam se veliko na astrološka znamenja. Bolj na rogate boje skozi lastno življenje.
Nerodno mi je, ko me ustavite in mi porečete, da me občudujete. Hvala za sporočilo, ki kaže, da vam najina zgodba daje upanje, pa nekaj ljubezni, predvsem pa pogum, da zmorete tudi vi. Rečete tudi, da se naposled ne počutite več osamljeni v svojih strahovih. Čisto samcati v nevednosti občutenj tega, kar vaša okolica ne pozna. Neprijetno mi je, ker sama poznam lastno sebičnost neobrzdanega strahu, kot na primer takrat, ko sem mojo ljubo držala v banjici nad vodo in se bala, da je ne bi morda izpustila. Boj v meni, ko sem jo hotela izpustiti iz lastnega objema v kremplje smrti. Celo prigovarjala sem ji, naj jo odnese, ko je tako brez moči gledala mimo mene. Teh trenutkov je bilo malo, a me je zaradi njih še kako sram. Medtem, ko je ona moje srce oživela, ga iztrgala iz primeža varnih spon, ki so mi sicer obljubljale, da ne bom nikoli prizadeta, sem jaz trepetala sama pred sabo.
Tako, pa se mi je sredi Melitinega predavanja posvetilo. Obnemela sem ob tem kratkem filmčku, ko sem zrla v stopinje videnih oseb:

DARE – CHANGE

Najprej sem s solznimi očmi občutila hvaležnost, ob ponovnem globokem vdihu zaznala to moč, ki prihaja iz moje krvavo rdeče in utripajoče maternice in sem jo spregledala takrat, ko sem iskala znanje v lastni glavi. ‘Kako preprosto!’ sem pomislila. Čemu tako zagonetno kompliciram in iščem odgovore? Zakaj si želim pojasniti vse tiste korake ali dva, ko sem stopila nazaj, če pa so ta hip le še prah, ki ga v mojih dlaneh več ni? Vsem dragim ženskam, ob katerih mi je neprijetno sporočam, da bom odslej sprejela vaše besede brez pogleda v tla. Hvala za vaš odziv, ker mi kažete, da je moj tek proti lastni zveri prinesel cvetoč cvet sredi trnja. Povem vam in ne pozabite, da ste tudi vse ve prav tako močne, če ne še bolj od mene same, da lahko ves, od groze otrpel trup, premaknete naprej in stopite proti navideznemu prepadu. Imate svojo mogočno maternico iz katere se vijejo potoki neumornih moči, vztrajanje se ovija kot železni živčni končiči, ki nikoli ne bodo nehali prenašati vsega kar potrebujete. Tudi ti imaš za seboj zmage, ki si jih morebiti ne upaš niti priznati. Imaš talent, zmoreš to in ono, predvsem pa imaš srce na pravem mestu in prav to, te ne bo nikoli pustilo v plahi meglici brez kažipota. Odpri srčno navigacijo in se naposled sprosti, saj veš, da pod pritiskom nihče od naju ne deluje tako dobro, kot bi moral. Zaupaj, ti kličem jaz, ko kontrolne plošče v svojem življenju, kar tako nisem pripravljena spustiti iz rok. Meni je pomagala Ona in če verjameš najini zgodbi, zaupaj sebi. Nisva privid na sivi ulici, še manj odeti v svetniško ogrinjalo. Imava le druga drugo in tista starejša  je spoznala, da ji kaj drugega ne preostane in se začla učiti. Od neuke, nezmožne, negovoreče. Tiste, ki se sporazumeva s srcem.
‘Ne govoriš?’,  sem si zadnjič mislila prav ob njej in zaradi tega vznemirjaš brata, meni pa kažeš, da se srca pogovarjajo brez besed. Včasih kličem na pomoč prevajalce, pa me zavrnejo z dejstvom, da ti moram prisluhniti sama. Tako sem te zadnjič držala v naročju, ko je dopoldansko sonce osvetljevalo naše stanovanje. Tvoja sestra in njen hudomušni brat sta skakala po babičinem vrtcu, mi trije pa smo uživali dan prostega vikenda. Gledala si me in jaz sem te klicala po imenu. Smejala si se in jaz sem občutila tvoj utrip. Začutila sem tisto, o čemer govorijo knjige, zaslutila sem to, kar si od nas želi vesolje. Bila sem samo s taboj in od tebe nisem hotela ničesar. Ti si samo bila in pravzaprav sem bila jaz v tvojem naročju in ne obratno. Obe srci sta zaigrali, kot to obljubljajo drug drugemu predani ljubimci. Nobene rezkosti ni bilo nad površjem te tišine.

Obnemela sem zaradi tihote, ki je nastala v prostoru. Nič več ni bilo okrog naju in zemlja se je nehala vrteti. Medtem, ko sem te jaz ponovno poklicala po imenu,  si mi ti rekla MA-MA.

3 komentarjev na prispevek “Korak naprej pripada tudi tebi”

  1. Vem, poznam to. Mama, mama in še par besedic, a vendar med nama vse razumljivo, vse razumljeno. Čeprav moja deklica ne govori, se midve pogovarjava na svoj, samo nama razumljiv način. Še ata ne razume. Kadar vpraša: “kaj pravi” , rečem, glej, pa boš razumel, prisluhni natančno, pa ti bo jasno.

  2. Petra, kako toplo! Nam, ki imamo zdrave otroke, je to drugače doumeti, a vendar…
    Naj te boža in greje, ko ti bo lepo in kadar ne bo tako rožnato…
    Pozdravčki!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI