foto: Doris Markač

Nobena javna smrt se me ne dotakne preveč. Arto Paaslinna sem spoznala šele preteklo poletje in se mi je zazdelo, da se je pač poslovil prezgodaj. Nisem si risala možnega srečanja v živo ali njegovega podpisa v svoji knjigi. Želela bi si le kakšno njegovo knjigo več. Preprostego pisanje, ki s humorjem ovije krute usode našega vsakdana. Všeč mi je bil glavni lik. Dejstvo, da je bil moškega spola in da mu pisec ni vsilil nestabilno žensko dušo, ki bi se zaradi ločitvenih težav morala smiliti vsem nam. Ladjar je preprost moški. Kaj pa naj naredi, če mu žena zbeži z bogatejšim ljubimcem? Ne leti za prvo žensko, ki jo sreča na pločniku. Preveč težav si nakoplje v kriminalni zgodbi, v katero pade nehote. Ta sili v ospredje in z dramatično napetostjo me je prepričala, da sem otrokom prevečkrat med branjem rekla naj gredo v bazen sami. Moža sem poprosila, da naj hladno pijačo prinese vse do ležalnika, ker knjige nikakor nisem hotela odložiti.

“Končalo se je tako, da se je Rävänder, potem ko je zdrsnil z mize in nekako sledil svojim stopalom, znašel na Ireninem kavču, najprej ob njej in nazadnje na njej. In so stopala tako zanj kot zanjo postala nekaj postranskega, če ne celo pozabljenega. Ko sta gola in zasopla obležala drug zraven drugega, je Irena rekla:
“Ploskih stopal pa res nimaš.”
Po dolgem času je bil ladjar spet srečen.”

Da bi knjiga, ob kateri bi pozabili celo na lasten telefon z vsemi možnimi socialnimi omrežji in drugimi pastmi odšla naprej, vam jo ponujam z vsem finsko robustnim humorjem vred. Komentar oddaj pod fotko na Fb strani Zavoda 13 – klik tukaj.  Žrebamo pa v soboto in štejejo se komentarji oddani do petka (18. 1. do 24:00). Zmenjeni?

 

1 thought on “Lastnik lepih stopal”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI