foto: Doris Markač

Danes ne rabiš biti več naravno lep, saj te vsemogoči filtri polepšajo do te mere, da smo ženske naposled zadovoljne s svojim izgledom, ampak seveda in le, ko se zazremo v lastne mobilne telefone in aplikacije, ki nam jih ponuja napredni svet.
Po drugi strani pa je zanimivo, kako nam modne muhe prinašajo osnovni izgled ženske iz pradavnine, ki ni prav nič podobna klanu K, čigar celotnega priimka ne upam niti zapisati, saj se razrašča po svetu kot plevel in samo molim lahko, da se moje hčere nikoli, ampak res nikoli ne dotakne. Začela bom kar z dlakami. Najprej s tistimi pod pazduho, ki lahko zaradi svoje dolžine ne le štrlijo ven, temveč jih je danes treba tudi razkazovati, nujno fotografirati, deliti na vseh mogočih omrežjih in jim nato slavnostno dodati še ključnik, kot bi primer slabe prakse želeli okronati. Upam si trditi, da se je britje pričelo uporabljati bolj v izogib neprijetnemu vonju, kot izgledu samemu. Naravne deodorante smo že osvojili kajne, ampak priznajmo si, da z britjem prav tega predela še dodatno poskrbimo, da do neprijetnega vonja pač ne pride. To, da si kar vsepovprek v zimskih dneh nog ne brijemo ali pa vsaj ne tako pogosto, kot v času, ko jih razkazujemo, je dejstvo. Zamolčano, redko omenjeno, še manjkrat pokazano ali deljeno tam, kjer se sicer kažemo v najlepši možni luči. Moja mama je vedno govorila, da si nog ni treba briti. To je tista generacija žensk, pri kateri si lahko videl naravno poraščenost skozi presvetle najlonke ali pa je bila kožna barva tako temna, da bi jo raje oblekel na veliko starejšo babico. Prepričevala me je tudi, da dlake tako ali tako začnejo odpadati same. Treba je le počakati. Amapak jaz nisem hotela čakati in sem jih pričela odstranjevati tam nekje proti koncu srednje šole. Me pa šokira, ko iste misli poslušam sama. Odraščajoče dekletce ob meni mi o dlakavosti jamra že v osnovni šoli. Bojda ima celo roke bolj poraščene, kot fantje v razredu, ampak to sem mislila tudi sama. Dejstvo je, da imajo dlake svojo zaščitno funkcijo in kot povsod je tudi tukaj treba vklopiti zdrav razum. Odstranjevanje le – teh po vsem telesu ni smiselno in ne prispeva k obči estetiki. Ali pač? Po drugi strani pa razkazovanje dlakavosti ne pomirja ali odvrača mladih deklet, da s to navado ne bi pričele prehitro. Večji problem so dlake na neprijaznih ženskih obrazih in brčice nad skupaj stisnjenih ustnicah, ki ne znajo izustiti nič lepega. Te bi se morale odstranjevati po potrebi, ampak nič manj redno, kot je umivanje zob.
Če preidemo iz dlak na lase kimam, ko mi ponujajo naravne šampone in podobne preparate, ampak, da bi zavoljo trenda sivih las odkrivala svoj kričeč narastek ali mu pustila prosto pot, pa mi ne pade na kraj, počasi že povsem osivele pameti. Lepo vas prosim, povsem sivi lasje pašejo le redkim ženskam. Vse ostale vas, pa prosim ne bit jezne, takšni lasje preprosto postarajo. Morda bom to pot nekje v naravi, ko se bom skrila pred svetom ubrala tudi sama, vendar dokler ne najdem pot do tja zagovarjam misel, da je frizer nujno potreben. Naravne kane in strokovnjakov, ki se z njo znajo rokovati je vedno več. Izgovorov malodane ne bo več, razen trme in vztrajanja pri svojem. Tu pa demokracija dopušča vsakršno izražanje lastne biti. Sem pa si na temo skrbi za lasišče povsem oddahnila, da vas je val neumivanja las povsem minil. Ker si jih včasih niso umivali, ste na ta muzejski vlak skočile morda iz dolgočasja? Je bilo res tako prijetno in vam je frizura ‘stala’, medtem ko smo si morale vse ostale tu in tam pomagati z lakom ali gelom? Ne želim si niti predstavljati kakšen je bil občutek tistih nekaj prvih tednov, ko se na vse skupaj šele navajaš. Nikakor. Poznam pa in to prav nič terapevtsko tehniko spiranja dneva z las in jo po tušem in s šamponom v roki uporabljam zelo rada in še kako redno.
Malo skačem iz teme v temo, ampak če se vrnem k sivini, samo ena ženska, ki jo poznam, zna svojo obogateno sivino res nositi in se ob temu naravnemu videzu ličilom ni odrekla. Še več. Z maskaro in šminko doda glamuroznost. Kako ste lahko hodile naokrog brez vsega? Meni to ustreza doma, pa ko letim v vrtec in si nadenem očala, ampak nisem Alicia Keys. Ona je brez vsega res lepa. Tako se je odličila. Ploskam ji. Obsojam uporabo vsega mogočega pri samo desetletnicah, ampak vem pa tudi, da s samo nekaj potegi šminke sebe preprosto polepšam in filtrov, ki bi mi dobesedno nategnili kožo, obogatili ustnice, narisali črto nad vekami, ki jih nimam, tako ne potrebujem. Če nanese, da letim v sosednjo ulico po obleko, ki si jo v garderobi navlečem nase, se tam fotografim, da premislim, če jo bom kupila in se tam seveda s sončnimi očali ne slikam, me ni sram pokazati svojega jutranjega obraza. Tudi tistim, ki me spremljajo le na daleč.

Sicer pa še dobro, da se zima poslavlja, čeprav se moj mož nad poraščenostjo v hladnih dneh ne zgraža. Bolj ga je strah, da me bodo denimo nepričakovano našli reševalci in odkrili, da pod hlačami nosim tanke nogavice, ki jim odrežem stopala in si potem hladnokrvno in brez sramu spodaj obujem navadne nogavice, zaradi tega, ker stopala ne marajo stika z najlonsko nitjo, z bombažem pa se zelo rada stiskajo. To pa kot celota deluje vse prej kot tako všečno, da bi vam morala pokazati ali celo deliti na družbenih omrežjih.

 

Kolumna je bila napisana za revijo Elle in čeprav nogavic ne potrebujemo, je to še vedno moj velik in skrit modni kiks, ki ga ne dam proč za nič na svetu. Stopala najbolj uživajo v bombažu, zgornji del nog pa v najtanjših nogavicah.

1 thought on “Lepota brez filtrov”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI