foto: osebni arhiv

Seveda se spominjam, ko mi je skorajda pred letom dni prvič pisala in ta pogovor je moral počakati, da se je plaz razlage o evtanaziji vsaj malce umiril. Čeprav morda ne izgleda tako, hodiva drug zraven druge, obožujeva življenje in še kako razmišljava o umiranju. Z Alenko Čurin Janžekovič ne gre krajšati misli o tem, kar zadeva vsakogar izmed nas. Lepota umiranja potrebuje čas in mnogo besed, ljudje, ki bi želeli le dostojno umreti, pa potrebujejo še dejanja.

Brez lastne izkušnje s Sofio, se verjetno ne bi srečali. Gotovo tako intenzivno ne bi razmišljala o smrti, če se mi Sofia ne bi rodila. Kaj je tebi to veličasno smrt potisnilo pred oči?
Ja, veličastna smrt. Dobro si jo opredelila. Tudi sama jo tako imenujem. Mogoče prav zato, ker sem se rodila proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, v času, ko pred nami otroki niso skrivali smrti in smo bili prisotni v vseh obdobjih življenja in odhajajočega nam ljubega človeka. To se mi še danes zdi, da je bila,vsaj zame, velika učna ura in tako nikoli nisem imela strahu pred njo – smrtjo. In sem jo največkrat dojemala kot odrešiteljico.
Sodobni starši tega ne dovolijo niti sebi, ne da bi otrokom. Škoda. Prepričana sem, da tudi iz tega izhaja mnogo današnjih pomislekov ali smrt opredeliti kot del življenja, ali jo postaviti povsem zase, na drugi, tretji ali še bolj oddaljen tir. Škoda. Ko pa je vendar tako brezkompromisno vidna povezava med rojstvom – življenjem – smrtjo.

Ob mojem rojstvu in vse tja do petega, šestega leta mojega življenja bolezen ni bila vidna. Potem pa sta starša, ne zdravniki, začela ugotavljati, da je z mojo hojo nekaj narobe. Ker smo imeli v širši družini zdravnika, ju je on nekako usmerjal kam naj se obrneta za pomoč in nasvete; to so bili predvsem ortopedi in revmatologi … Te zdravnike smo obiskovali od Maribora, avstrijskega Gradca do Ortopedske klinike na Šalati v Zagrebu.

Šele tu je zdravnike začela zanimati moja bolezen. Hitro so postavili diagnozo. (V Sloveniji so jo začeli uporabljati šele leta 2005.) Diagnoza se imenuje morquijev sindrom; polisaharidoza IV in je v svetu znana že od leta 1937. To dejansko pomeni, da v telesu manjka eden od pomembnih encimov za presnavljanje sladkorja. Slednji se ne presnovljen nabira v vseh sklepih. Najprej uniči hrustanec, potem pa se loti tudi kosti …
Pet let za mano se je rodila moja sestra Nevenka, ki se je tudi rodila z njo.

Ker za bolezen še danes ni zdravila, očitno je teh bolnikov premalo, na 100.000 ljudi bi naj obolel le eden, farmacija za zdravilo ni zainteresirana!? To je moje osebno mnenje. (Bojda so poskušali izdelati umetni encim, pa delovanje ni uspelo?!) Meni ne preostane drugo, ko so sklepi uničeni in bolečine nevzdržne, da se predam v roke kirurgu. Največkrat so mi zamenjali kolke; levega štirikrat, desnega trikrat. Temu sledita koleni in stegnenica. Poseg na hrbtenici sem doživela le enkrat. Odstranili so mi izrastke, ki se tvorijo znotraj hrbtenjačnega kanala in zapirajo prostor živcem, linfi itd. Operirana sem bila v ramenskem in torakalnem delu. V križnem in ledvenem delu pa se moje hrbtenice nihče ne upa lotiti, ker je eden izmed najbolj kritičnih.
Prav nevrokirurg dr. Milojković, žel, že upokojeni nevrokirurg, ki me je operiral v mariborskem UKC, v Ljubljani me niso upali, je pri nas v Sloveniji zaslužen za to, da so diagnozo začeli uporabljati tudi drugi zdravniki. Prej so vse, diagnoze namreč, temeljile le na revmatski podlagi.

Kot sem že omenila, se je moje zgodnje otroštvo odvijalo povsem brez problemov. Nekje v četrtem razredu, pa so se že začele prve močne bolečine, tako da poti do OŠ, ki je bila na Kogu in od moje rojstne vasi Vodrancev oddaljena 4 km v eno smer, nisem več zmogla prehoditi. Takrat še nismo imeli avta, tako sta me mama, velikokrat pa tudi dedek, Stanko Čurin, vozila v šolo s kolesom.

V šoli sem bila uspešna in že takrat sem vedela, da bi rada bila učiteljica. Zato sem budno spremljala vse učiteljice in na podružnici na Kogu enega samega učitelja, pri njihovem delu. Vsi so mi bili po kakšni stvari vzor. Zaljubila in to resno, pa sem se v učitelja. V tretjem razredu je to bilo. Hm … kako ljubi spomini;) Ker so učitelji očitno ugotovili, da me učiteljevanje zanima, sem v petem razredu imela svojo prvo pravo učno dopoldne. Nadomeščala sem našo razredničarko. Svoje sošolce sem učila vse o kapusovem belinu. Te izkušnje ne bom nikoli pozabila.

Pozneje je moje pedagoške prijeme željno preiskušala moja sestra Nevenka … Če bi imeli srečo, da bi bila še med nami, bi vam opisala nepozabno učno uro zanjo in tudi zame. Povedala bi vam natanko tako: “Učila me je o vzhajanju in zahajanju sonca. Ker je bila učiteljica, ki je želela otrokom vse zelo nazorno razložiti, mi je pripovedovala, da je z vzhajanjem in zahajanjem podobno kot z železniškimi zapornicami. Ko jih železničar dvigne, sonce vzide, ko pa jih spusti, sonce zaide.” To mojo nazornost je v najinem življenju povedala vedno ob “najprimernejšem” trenutku! Ej, koliko smeha je bilo na ta račun. Zelo, zelo ga pogrešam, smeh in njo, čeprav je od njenega slovesa že sedem let …

Po OŠ sem šla na sprejemne izpite v Srednjo glasbeno šolo v Maribor. Na oddelek za klavir nisem bila sprejeta zaradi bolezni. Ponudili so mi oddelek za klavirsko harmoniko. Groza! Tega pa jaz nisem marala. Kdo pa se je v tistem času učil harmoniko?! No, in tako sem pristala v Gimnaziji Ptuj. Ker pa je moje zdravje takrat bilo res že močno načeto; s tem mislim, da je levi kolk bil tako “hin,” da me je v kratkem čakala operacija, sem gimnazijo pustila in se natančno 1. novembra 1973 zaposlila kot telefonistka v takratnem kombinatu. (Šele mnogo, mnogo pozneje sem se zavedala, kako dobro potezo je takrat zame in za mojo upokojitev napravil atek in njegov prijatelj, ki mu je to svetoval.)

Prvi poseg je bil zatrditev levega kolka. Opravljen je bil v Zagrebu. Takrat sem imela v mavcu celo levo nogo; vključno s stopalom in vse do pasu, pa še desno do kolena. Dolgo sem bila na Šalati, potem pa še vse do maja doma. No ja, zabavno res ni bilo, ampak preživela sem in se potem nekje ob koncu leta vrnila v telefonsko govorilnico. Pa tudi tu mi ni bilo “fajn.” Sem ugotovila, da tega poklica na noben način in tudi za noben denar, ne bi opravljala do upokojitve. Zato je začela delovati moja domišljija, s katero sem oblikovala načrt, ki me bo pripeljal do želenega cilja – postati učiteljica.
Ob delu sem se vpisala v Ekonomsko šolo, ki je takrat bila samo v Mariboru; to je 50 km v eno smer in to večkrat tedensko. V začetku me je vozila mama. Po osemnajstem letu, ko sem opravila vozniški izpit, pa sama. Moj prvi avto, fičko, kavne barve, želela pa sem si zelenega, ker ga je imel tudi moj prijatelj, je bil neizmerno trpežen avto. Zdržal je neverjetne napore. Ne samo šolskih ampak tudi obšolskih;) Am, o teh raje ne bom pisala. Le spodbudila bi vas rada, da razmislite o svojih mladostnih norijah … Hitro vam bo jasno, da se nas je včasih v njem peljalo tudi mnogo, mnogo več kot je bog zapovedal;)

Po končani srednji šoli sem končno doživela tisti moj dan “D.” Opravila sem sprejemni izpit, na Univerzi v MB – razredni pouk, iz glasbe. Ker sem imela končano nižjo glasbeno šolo in ker sem več kot šest let igrala klavir, je profesorica, ki nas je preizkušala, bila nad mojim znanjem navdušena. Jaz pad nad tem, da sem končno prišla do prve stopničke, da se mi uresničijo moje življenjske sanje.

In komaj sem čakala, da pride jesen, da se začnejo predavanja. Ne vem, če je kateri študent na celotni univerzi bil bolj srečen kot jaz. In začelo se je enoletno pravo študentsko življenje in učenje.
Naslednje leto se mi je že ponudila priložnost za službo, kjer sem poučevala in zadnjih devet let tudi ravnateljevala celo svojo delovno dobo.
Mislim, da ni bilo srečnejšega človeka na vsem širnem svetu, kot sem bila jaz, ko sem prvega septembra stopila v razred med učence.

Še danes me marsikdo vpraša: “Pa kako si ti lahko bila učiteljica, ko pa si tako majhna, saj te ni nihče videl in se te bal?” Še vedno se vsakemu nasmejem in mu vrnem s proti vprašanjem: “Čemu pa bi se me morali učenci bati?” In hitro spozna mojo življenjsko filozofijo, ki me ni nikoli in to zares prav nikoli izdala. Tako moji učenci, kot kolegi v zbornici in starši so od prvega dne, ko smo se začeli družiti, od mene zvedeli vse, mogoče celo več kot vse, ker sem vsem povedala vse o svoji bolezni, življenju; prav vse … In nikoli nisem tega poglavja zaprla. Če je kdorkoli imel kakšno vprašanje v zvezi z mojo velikostjo/majhnostjo itd., je dobil odgovor brez ovinkarjenja in izmikanja.

Šele mnogo let pozneje sem to, kar sem tako spontano delila, tudi ozavestila. In povem vam, zagotovo deluje! Prav tako sem reagirala na ulici, ko so otroci spraševali svoje starše:
” Zakaj je ta teta tako majhna?” Staršem je običajno postalo zelo nerodno in bi otroka najraje potegnili vstran in na hitro izginili. Jaz pa sem otroku in staršem preprosto odgovorila na vsa vprašanja!

Ja, zelo rada sem imela ta poklic. No, sem zopet ena od tistih, ki pač trdim, da je to bil moj način življenja in da sploh ne vem, kaj bi drugo v življenju počela.

In ko sem šla v pokoj, sem bila neizmerno zadovoljna, ponosna, srečna, da sem vse kar sem vedela, znala, zmogla, čutila … dala učencem in družbi, da sem se upokojila povsem pomirjena in zadovoljna. Nobene želje nisem imela več, da bi z delom, ki sem ga zaključila, nadaljevala.
V tem pogledu sem povsem izpolnjena.

 

foto: Sašo Bizjak (Večer)

Opazila sem, kako je ljudem o smrti in umiranju težko govoriti. Toliko priprav na rojstvo, potem pa vrzel, kot da nihče od nas ne bo umrl. Zakaj je v naši kulturi tako?
Moje mnenje je, da se je to začelo vnašati v našo sodobnejšo kulturo. V moji mladosti otroci nismo bili ločeni od nobenih življenjskih dogodkov. Mogoče je celo bilo ravno obratno. Na samo nosečnost in porod se ni toliko pripravljalo, oz. je nosečnost bila eno od normalnih stanj pri hiši in o njej se ni pretirano govorilo. Noseče ženske so takrat normalno delale v hlevih, na njivah, v kuhinji. Marsikateri otrok se je rodil doma ali pa celo pri delu ali prevozu v bolnišnico.
Kmalu po porodu, je malček že prešel v varstvo starejših sorojencev … Sam potek poroda pa smo otroci spremljali predvsem pri domačih živalih. Tako rekoč pred nami se ni skrivalo situacij, ki so bile povezane z življenjskim ciklom.
Res pa je, da pa nismo bili vključeni v vse vrste pogovor, kot to počnemo z današnjimi najmlajšimi. Priznala bom, da smo prisluškovali … in tudi marsikaj slišali, vendar to ni enko kot današnje enakovredno prisostvovanje ali celo vključevanje otroka v pogovore, ki so samo za odrasle …

Meni osebno je zelo nelogično, zakaj pri nekaterih filmih in celo dokumentarnih oddajah vrtijo na televiziji opozorilni napis, da otrokom do te in te starosti ni dovoljeno ali ni priporočljivo tega gledati itd. … pri pogovorih za “šankom” ali domačo mizo pa je dovoljeno vse?!

Danes je mamin trebušček tako rekoč neke vrste “statusni” simbol.” Vsak dan se ga dotikajo in preverjajo bitje serca, brcanje in obračanje male pikice, dlani sorojencev, partnerja pa še mnogih drugih. To je dogodek leta vseh in vsakogar, ki je blizu družinskemu krogu ali partnerjema, ki sta v pričakovanju. Danes se v zvezi z nosečnostjo in s porodom vse dogaja vsaj v dvojini če ne že v množini … To je sicer lepo, vendar tu in tam mi je kot opazovalki to že meji na pretiravanje. (Mogoče jaz to doživljam tako, ker iz izkušenj, ki jih imam kot učiteljica, vem, kaj vse se lahko skriva za na videz ljubečimi domovi/zidovi. Žal.)

Pri umiranju in smrti pa smo otroci redkokdaj bili izključeni. Zopet smo smrt spremljali najprej pri domačih živalih, ki tudi če so bile bližje družini kot recimo pes in maček, jih nismo opredeljevali kot družinskih članov. Takrat so živali pač poginile in jim nismo postavljali obeležij in se od njih poslavljali kot smo se poslavljali od človeka.
Že tu danes zganjamo velike družinske cirkuse. Včasih res ne veš več ali je žival zamenjala človeško bitje v družini?!
Največkrat je to za nas bilo povsem normalno in smrti nikoli v družini nismo ločevali od življenjskega cikla: rojstvo – življenje – smrt.

Danes pa je vsak otrok, ki je spočet, tako rekoč zelo dragocen za družino in družbo. In temu sledi nenaravno varovanje pred vsem življenjskim.
In tu se stvari največkrat zalomijo. Iz tega potem počasi raste ta odtujenost do smrti in se veča želja po večni mladosti. (Seveda bi se dalo o tem razpredati še mnogo in več, v nedogled … da seveda ne pozabim vključiti v to najrazličnejše oglaševalne kampanje o večni mladosti!)

 

foto: Sašo Bizjak (Večer)

Samo tisti, ki nas je bolezen ali družinski člani prisilili, da si želimo evtanazijo urediti, govorimo o njej. Ma ne bi za to morali poskrbeti drugi? Zakaj to preprosto ni pravica vsakogar? In navsezadnje, zakaj so proti samo taki, ki lastnih izkušenj nimajo?
Ma, draga moja, zdaj pa si res zadela glavico na žebljico! Preprosto in samoumevno bi to morala oz. že marsikje je osnovna človekova pravica; seveda, če jo družba oz. tisti del družbe, ki je zadolžen za sprejemanje zakonodaje, hoče tako razumeti. Če pač ne, pa se nič ne zgodi. Žal.
Zakaj o dostojni smrti, o pravici do smrti, o pravici do avtonomnem odločanju do dostojanstvene smrti govorimo le tisti, ki se v življenju ves čas borimo z boleznijo ali pa doživimo izkušnje z najbližjimi, ki so se nam poslavljali v naročju?
Zelo vmesno vprašanje.
Mislim, da zato, ker zdravi ljudje ne želijo razmišljati o bolezni, o starosti, o tegobah, ki se lepijo na življenje, ko se staramo, ker redko kdo sploh želi govoriti o teh tegobah, kaj šele, da bi si priznal, da česa več ne zmore, še najmanj pa, da bi preprosto pri sebi imel načrt, tako kot za mnoge druge življenjske dogodke, o koncu življenja. Ni šans! Tudi, če ljudje želijo govoriti o tem brez zadržkov, kot o čisto preprosti temi, jim njihova okolica tega preprosto ne dovoli. Najpogosteje se sliši: “Kaj bi zdaj o smrti, za to je še čas. Ali pa to pusti za konec. O tem pa se ne želim pogovarjati!?”
In potem ostanemo samo še tisti, ki nam je življenjski cikel vtkan v naše gene oz. ostal kot pečat, ki si ga je zapomnilo naše telo. Žalostna resnica pač je, da nam je ob drugih neizbežnih bremenih naloženo še to.
Zdravi, ja, zdravi pa si prilaščajo pravico soditi in odločati o nas; vse bolj me preveva občutek, da se kakršnakoli bolezni že preprosto pripisuje tudi zmanjšana opravilna sposobnost!? Grozno.
In zato se bomo morali še naprej sami, samcati boriti tudi za te naše pravice! (Čeprav moram priznati, da tudi v Sloveniji imamo vse več podpornikov z drugega “brega.” To mi daje upanje!)

 

foto: Sašo Bizjak (Večer)

Šele ob Sofii sem razmišljala, da si želim umreti doma. Če bo le mogoče ob ljubljenih ljudeh. Tudi Sofii sem včasih prišepnila, naj ne odide, ko bom daleč proč. Rada bi bila ob njej. Kakšno smrt si želiš zase?
Čisto brez pomisleka se podpišem pot tvojo željo, spoštovana Petra. Vendar ne v popolni agoniji zaradi neznosnih bolečin, ki najbližje bolj razdvajajo kot povezujejo. Torej v domačem okolju, če je mogoče bolečino dovolj dobro pokriti. Kajti to je zame ena od pravic, ki pa je v naši državi že dovolj dobro organizirana, če jo le bolnik dovoli in če se njegovi domači vedo na koga se obrniti. To bi naj spadalo k paliativni oskrbi, ki pa ni prav samoumevna in se ne ponuja sama.

Edina smrt, ki mi je pri mojih najbližjih ostala v lepem spominu, pa se ne bom opravičevala, da rečem smrti lepa, je bila mamina.

Res, da se ni zgodila doma. Zgodila se je v domu za starejše, ampak tam smo se vsi počutili kot doma, tako varni, tako sprejeti … Mama v zadnjem stadiju Alzheimerjeve demence seveda ni bila opravilno sposobna in tako sva se zanjo odločala midva z možem, ki sva poznala njene nazore in poglede na bolezen in smrt od mnogo prej kot je zbolela. V odločanje sva tako resno vključevala tudi njene želje.
Z mamo niso počeli nič, kar midva ne bi dovolila. (To so storili samo enkrat v bolnišnici!) Redno in resno sva spremljala njeno stanje in tako iz njenega počutja in telesne kondicije ugotavljala, v katerem stadiju ali stanju se mama nahaja; seveda tu ne smeva izključiti domskega osebja in zdravnikov, ki so nama bili v veliko pomoč in oporo.

Ko sva sama bila zelo psihično izčrpana, sva dovolila vstopiti v naš družinski trikotnik tudi usposobljenim delavkam iz Hospica. Najine izkušnje z njimi so odlične. To so res ženske z dušo, empatijo, željo po slišati, ne samo in zgolj deliti nasvete … Zame so ostale in še vedno so neprecenljive. Prav od njih sva izvedela, da se da popolna paliativna oskrba “pripeljati” tudi v dom; to pomeni, da mama zadnji teden, ko je bilo najhuje ni trpela neznosnih bolečin, ampak so ji dozirali protibolečinsko terapijo s pomočjo črpalke.

Ker smo se vsi zavedali, da prihaja konec ali slovo, smo mami dovolili, da se poslavlja v miru, brez bolečin in brez naše nervoze.
In tako je zaspala prav na dan, ko bi ji morali zamenjati novi odmerek protibolečinskega sredstva.
Alzheimerjeva demenca je bolezen pri kateri svojci običajno prosimo, da bi se tvoj najdražji poslovil … Midva nisva rabila prositi, ker sva bila prepričana, da je ne boli! In sva tako prihranila to moč za konec. Za takrat, ko je mama prenehala dihati, ko ji je prenehalo biti srce.

Takrat sva imela ta privilegij, da sva jo imela moč sama umiti, obleči v najljubšo oz. najlepšo obleko, ji uredila frizuro, še na šal, ki je spadal k oblačilu nisva pozabila. In vse čas smo se pogovarjali; no, midva sva ji pripovedovala. Pela sem ji njene najljubše pesmi … In ona je bila vsa topla, vsa mehka in vsa voljna v najinih rokah. In pred zadnjim poljubom, sem ji prebrala še zadnjič eno od pesmi K. D. Kajuha, katerega drobno knjižico je do zadnjega imela ob sebi.
In končno, kakšno smrt si želim zase?
Najsrečnejša bi bila, če bi se lahko s pomočjo evtanazije ali pač vodenega samomora imela možnost posloviti vsaj v domači državi, če ne v domačem okolju. Ker se prav za to trenutno tudi zavzemam. Če pa mi te možnosti moja država še vedno ne bo omogočila, se bom poslovila, kot je sedaj že vsem Slovencem znano, v Švici, ki mi za enkrat edina dopušča dostojno smrt; seveda, če se le-ta ne bo prej zgodila sama od sebe;)
Ker pa tudi tam imam možnost izbrati, kako bo potekalo moje slovo, pred zaužitjem smrtonosnega koktajla, si želim, da je ob meni en sam človek. Človek, ki me ima rad, ki ga imam tudi jaz rada. (Mogoče bo to mož. Mogoče kdo drug.) Za zadnjim poljubom si želim, da me, kdorkoli bo že ob meni, drži za roko, dokler ne zaspim, preidem v globoko komo in umrem. Na kar ta ljubljena oseba brez bolečine v srcu zapusti Švico ali pač domače okolje. Naj spomina name nihče ne izraža z žalostjo. Naj se vsi zavedajo, da je bilo moje slovo želja in zavestna odločitev; zato tu ni prostora za žalost.

 

foto: tiskovna konferenca (osebni arhiv)

Po vseh lastnih prizadevanjih, imaš upanje, da se stvari spremenijo? Prosim, omeni še izkušnje drugih ljudi, ki te kličejo in si želijo umreti dostojno. Kot mi je poznano, nas ali vas v tem ni ravno malo.
Moje odprto pismo, ki je bilo naslovljeno na Zdravniško zbornico Slovenije, Slovensko zdravniško društvo in na Ustavno sodišče je bilo zares izjemno odmevno. Seglo je celo prek meja naše domovine. Mediji ga še vedno izjemno pokrivajo in glede na to, se primerno veliko tudi govori o evtanaziji oz. o ureditvi tega problema.
Niti zdravniki, niti politiki se ne morejo skriti pred vprašanji novinarjev. Res je, da zdravniška stroka še vedno govori o zdavnaj preživetih argumentih, ki so povezani z Hipokratovo prisego in s Kodeksom zdravniške etike in najbrž že sami sebi presedajo; vsaj takšen občutek sem dobila ob soočenju z dr. Zdenko Čebašek-Travnik, predsednico Zdravniške zbornice Slovenije v oddaji RTV SLO Studio cyti.
Ljudje pa so po raznih anketah, za katere sicer ne moremo trditi, da so argumentirano podkrepljene, v več kot 70% ZA evtanazijo. Podoben je tudi odziv ljudi na fb in pri drugih komentarjih.
Veliko ljudi me osebno pokliče in ob zahvali tudi pove, da so brez nadaljnjega ZA sistemsko ureditev evtanazije.
Tudi pri zadnjem medijsko odmevnem dogodku o neznosnih bolečinah dvajsetletne Sanje, ki je pred dnevi umrla, se je name obrnila njena mama, da sem ji posredovala kontakt s Švico z zvezi z evtanazijo.
Nekateri ne verjamejo, da bo prišlo do spremembe.
Jaz in tudi drugi člani društva Srebrna nit, katere predsednica je ga. Dušanka Marolt Meden, pa trdno verjamemo, da bo z našo vztrajnostjo, argumentiranostjo in dvema, če ne kmalu že več pričevalci, kot nas imenuje dr. Pribac, prišlo do široke javne razprave med vsemi, ki se nas to dotika. Da bo prišel čas, ko bomo morali položiti karte na mizo. Vsi, laična javnost, zdravniki, politiki, psihologi, sociologi … pa če že hočete tudi duhovniki, čeprav menim in to še posebej poudarjam, da slednji imajo pravico sodelovati v razpravah, nikakor pa nimajo pravice odločati o pravni ureditvi pomoči pri dokončanju življenja, ker iz naš veljavne Ustava razberemo, da je cerkev ločena od države!
Ko bodo karte na mizi, je potrebna samo argumentirana razprava brez fige v žepu in politična volja! In to je zame dovolj, da sledi naslednji korak – pravna ureditev pomoči pri dokončanju življenja.

Naj navedem nekaj zapisov iz poslanih pisem:
“Naveličani smo večkratnega navajanja v sredstvih javnega obveščanja, da je “starih” vedno več, da bo še huje. Naredi pa se nič. Prosim, naredite kaj! Naj bo ta poseg dostopen tistim, ki si to želimo, torej prostovoljno!” Tatjana, Ljubljana
“Kljub temu, da sem odraščala v družini /… /, kjer sta nas starša vzgajala v strogem krščanskem duhu, menim, da ima človek, ki je neozdravljivo bolan, pravico izbrati dan “odhoda” in se s tem izogniti, da bi postal “rastlina.” Tanja, Ptuj
“Na TV sem zasledila pogovor Zvezdane z Vami. Vajin pogovor o evtanaziji pozdravljam. Ne vem pa, kako Vam bo to zvenelo, ker tudi mi ljudje v nižjem sloju bi se radi pridružili tej želji po urejanju človeka dostojnem slovesu. Do vaše spletne strani ne premoremo, nismo intelektualci, penzije imamo komaj za skromno preživetje. Težave, trpljenje veliko. Pa vendarle bi želeli po naših močeh, po kmečki pameti se Vam nekako pridružiti k temu, da bi se o tem čim več govorilo in razpravljalo.” Miranda, Vrtine, Sv. Anton
“Z otrokoma sem dogovorjen, da me v primeru, da postanem “rastlina,” tj. odvisen od vsakodnevne pomoči drugih, odpeljejo v Švico na evtanazijo. Obenem je prav, kot je znala reči pokojna mati, da za kurjavo poskrbimo maja in ne novembra, ko pritisne mraz. Zato upam, da bo do takrat (ko bo/če bo) to potrebno vse nared, tako zame kot za ostale, ki so pripravljeni o tem odločati dokler so za to psiho fizično sposobni.” Vladimir, Izola

Tega pa si srčno želijo tudi mnogi drugi ljudje, ki jih do sedaj nisem omenjala. To so ljudje, ki se mi oglašajo pisno ali po telefonu. Moram povedati, da mnogi skrbno spremljajo javne dogodke v zvezi s pravno ureditvijo pomoči pri dokončanju življenja v naši državi. Mnogi so tudi že zelo nestrpni. Upravičeno!

 

foto:

 

1 thought on “Lepota dostojnega umiranja”

  1. Kakšna neomajna volja biti učiteljica. Spoštujem. Bila bi Alenkina učenka. Tako v šolski klopi kot učenka življenja. In smrti.
    Hvala vama za ta klepet.
    In vsa prizadevanja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI