foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Želela sem si ga že kmalu po prihodu njegove sestre. Sanjala sem ga z odprtimi očmi, da prihaja on in ne ona. Lep, da je kaj in da prinaša širokoustno veselje, ki ga premore le otroško srce. Kaj kmalu sem zaskrbljene obraze ljudi okrog sebe pričela spregledovati, njegovega očeta vztrajno vzpodbujala, da bom zmogla, predvsem pa sem vedela, kaj vedela, čutila tako močno, da prihaja on, ki bo kot velikan premaknil naš počasni z bolezenskimi stanji in s skrbmi polni voz in ga ozaljšal s sočutno govorico ljubezni.
Lahko rečeš za otroka, da je nekaj najlepšega, kar se mu je z njegovim prihodom zgodilo, ne da ostali otroci ne bi pozabili, da so prav tako pomembni kot on? Se sme priznati, da matere vodijo posamezne življenjske situacije, znotraj katerih se rojstva enega otroka čustveno veselijo veliko bolj, a drugega nič manj, kot se mati lahko veseli svojih potomcev? Naj povem po domače. Če sem na prvorojenko izredno ponosna, kot ima neverjetne ustvarjalne sposobnosti in hiter um, je na drugi strani tukaj posebnica, ki je le tukaj, točno takšna kot je. Levov prihod, pa je bil zame kot balzam in pravi dragulj hvaležnosti takrat, ko sem ga prvič držala v svojem ranljivem naročju. Samo on zna s svojim čutnim srcem božati mimoidoče na način, ki se dotakne tudi mene. Ko sem nekaj tednov poslušala o teti Darinki iz vrtca češ, da jo ima rad, sem mislila, da je to morebiti le dodatna vzgojiteljica, ki je še nisem srečala in nato sem vsemu navkljub pobarala po skrivnostni gospe, o kateri moj sin govori celi vikend. Izkazalo se je, da je svetlolasa, precej suha in mirnega duha  gospa čistilka. Moj sin se ob njenem vstopu v igralnico v njenem objemu pocarta. Preden gre domov jo objame in poljubi. Sedaj vedno rečeva, da zaradi njegovega poljuba ne bo mogla spati. Velikokrat si mislim, da ji je nošenje lastnega bremena zaradi njegovega objema kdaj znosnejše, čeprav je sploh ne poznam. Da ji je na kak dan lažje, ker jo pobožajo njegove nežne roke in gre domov iz službe manj utrujena. Veseli me dejstvo, da ima moj sin rad ljudi okrog sebe. Ženskam največkrat reče tako lepe stvari, da se ob njem povsem raznežejo. Želim si, da to srčno ohranja vse do pozne starosti in vmes osreči vsaj srčno izbranko in ponudi ramo nekaj več šolskim prijateljicam. Ni mi mar, da je pozno shodil in so me s tem obremenjevali strokovnjaki, še manj, da mu risanje ni po godu in je po oceni inženirsko opremljenega očeta miselno počasnejše narave. Želim, da svojo srčnost ne le neguje, temveč poglablja, ohranja in jo širi na vse strani. Zaradi mene bo lahko v šoli le priden in marljiv, ampak njegove ocene se me ne bodo dotaknile. Pomembno mi bo le dejstvo, da se razvija v dobrosrčno odraslo osebo. Čeprav lenobe ne podpiram, dopuščam sanjaške urice, ki jih vsak od nas še kako potrebuje, pa žal marsikje niso več dopustne.
Ne glede na dejstvo, da po stanovanju ne smem hoditi le v spodnji majici, ker mi očita nagoto in da sta mahanje in petje prepovedani aktivnosti, me njegov večkrat dnevni objem in izovedan: ‘Mami ti si moja!’ skupaj z ‘Rad te imam!’  tako blagodejen, da največkrat  v tistem trenutku pozabim na vse tegobe tega sveta.

Slišim, da ga razvajam in nisem dovolj stroga, vendar mu na dan njegovega praznika želim le, da ohranja svojo srčnost, ker je vse ostalo drugotnega pomena.

5 komentarjev na prispevek “Lev(je) sr(e)čen”

  1. *Ni mi mar, da je pozno shodil in so me s tem obremenjevali strokovnjaki, še manj, da mu risanje ni po godu in je po oceni inženirsko opremljenega očeta miselno počasnejše narave. * Ne morem da ne bi… Daj razmisli kaj bi rekla ti, če bi prebrala te besede. So stvari pa naj bodo še tako odkrite, ki se jih ne govori tako zelo naglas. Oprosti, ampak morala sem povedati.

    1. Pa saj ni Petra nič slabega mislila s tem. Tudi jaz povem, da mlajši sin v primerjavi s starejšo sestro živi v oblačku, življenje jemlje na počasi, u izi, ampak mu bo najbrž zaradi tega veliko lažje 🙂

    2. Petrina odkritost, neposrednost brez lastnega sramu, surovost zapisanih besed in sposobnost, da situacije in ljudi brezpogojno sprejme točno take, kot nam jih življenje prinese…..mislim, da nam v družbi tega manjka….mislim, da se s tem plast za plastjo odkrivajo nezdravi tabuji.
      Ravno te surove in neposredne besede (brez zavijanja v rožičast celofan) marsikoga prebudijo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI