foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Ko so ženske suvereno govorile o čutenju in vedenju, kdaj se je otrok utelesil ali po domače povedano ugnezdil v maternico, sem samo zavzdihnila in bila čisto pomirjena z dejstvom, da sem v Sinjini nosečnosti le slišala, da prihaja deklica. Tokrat pa sem stremela k novem življenju kaj kmalu, ko so skorajda iz mene izlili poslednjo kapljico upanja, da bo moje drugo dete živelo in hotela, da pride novo dete kmalu. Kaj kmalu, takoj ga želim, sicer bi nemara ne mogla več živeti, sem čutila. Pa me je mož resno in na mestu postavil na realna tla, ki so me sicer bodla. Pazite, jaz sem si celo hotela nehat črpat mleko za svojo ljubico. Takoj. Pomiril me je v taki meri, kot je bil odsoten tiste prve dni v porodnišnici. Črpala sem si mleko nato 6 mesecev, sleherni dan, pa tudi ponoči, nato začela dodajat še nekaj umetne pomoči in poglejte jo danes. Kot rečejo ponosno babice, ob umetnem ali včasih kravjem mleku (pri nas točimo riževo), pomešanem z vodo smo ga gor spravili. Očitno tako majhna telesa drži pokonci še kaj drugega, kot hrana sama. No, pa sem ga dočakala, dasiravno je rekel gospod, da ni nikakor pravi čas in je babi Sonja dolgo časa mislila, da je to otrok iz Toskane. Pa je otrok potrkal na vrata  30. avgusta, medtem, ko sva se valjala po postelji iz iverice, za katero sva rekla, da bo le za kratek čas, dokler si ne kupiva nove,  a v njej spiva še danes. In kako sem si zapomnila datum? Ja, pri Sofii sem prvo leto prav zares praznovala sleherni 30. v mesecu. To ni tako za šalo, ker je prijetno in fajn, kot se praznuje sleherni mesec pri zdravem otroku. To so majhne stopnice zmage ob otroku, ki se sploh ne bi smel roditi.  Tako so mi rekli. Potem sem poslušala še celo nosečnost, kako bom zmogla ob dveh majhnih otrokih, pa mi ni bilo mar. Tista suverenost mi je prinesla tak trmoglavi mir, da bi si upala s takim paketom imet še enega. No, ja. Glava mi tako že pravi, da je trenutna številka za moje živce povsem zadostna. Pa se danes rada spominjam trenutkov, ko sem tega mojega prdca (tako mu ljubkovalno in materinsko rečem) držala v naročju. Sreča je brnela okrog moje glave, ljubezen je pronicala skozi kožo in srce je bilo le zanj. Če sem bila po prvem porodu nerodna in je bilo zame vse povsem novo, me je drugič sreča, ki sem jo čakala dovolj suvereno povsem sesula. Trdno sem pristala na koščena tla po padcu iz kril, ki so obljubljala novo veselje ob živahnem pričakovanju drugorojenke. Pravzaprav nisem niti vedela, čemu hlepim po novem zdravem otroku in od kod toliko energije med zadnjo nosečnostjo, med katero sem prav tako suvereno skrbela za malo palčico in jo bikovsko nosila v tretje nadstropje. Nič mi ni bilo jasno, ne kako bom zmogla, ne kako bo jok novega otroka poskrbel za klimo med nama, v sicer dovolj veliki spalnici. Samo dejstvo, da prihaja nov in zdrav otrok v naše skupno domovanje, mi je predstavljalo dovolj močno garancijo, da naposled prihajajo lepši dnevi. Tako majhen, kot je bil, je zmogel odpoditi velikega zmaja, ki smo mu rekli smrt in se je sicer podil po našem domu. Ponovno smo zadihali, kar vsi po vrsti. In jaz sem včasih nosila kar oba po domačih stopnicah, ki jih ni malo. Vsak odličen razgled ima svoj davek. To bi sedaj že morali vedet. Če moram podoživet svoj najsrečnejši trenutek, je to mirno držanje svojega sina, z goro hvaležnosti, da je zdrav. Kako preprosto, mar ne? Da je prišel s svojo milino in lepoto. Ne, niso vsi dojenčki lepi. In zame, kot nagrada suverenega prepričanja, da mora prit po Sofii še en član, četudi ima mati rada svoje otroke v isti meri, brez razlik. Da bo lep, sem tolažila moža in da Sinja potrebuje družbo sem hitela razlagat prijateljicam. Spominjam se, da sem šepetala sebi v uho o svoji sreči. Oh, da. Človek potrebuje tako malo in to malo je iz kože in mesa, ter ima moč, da iz doma prežene smrt. Navsezadnje ima sleherni otrok svoje mesto in četudi se meni še tako zdi, da nisem dovolj materinska, premalo ljubeča, so mi očitno vsi moji otročki prišli povedati velike skrivnosti. Bi si morala želeti še kaj več?

Večje sreče, ki jo doživljam ob vseh treh, ni mogoče spraviti na en sam kup in če moram pomislit na eno smo minuto, ki ima potresno moč in iz katere je mogoče prenašati še tako viharne probleme, je to tisto mirno pestovanje mojega Levjesrčnega prdca, ki ga nosim na svoji koži tudi takrat, ko želim biti povsem sama.

1 thought on “Levjesrčna sreča za mamo”

  1. Petra, moj komentar bi bil odveč. Ampak… mravljince pa še čutim… Čuteeče. Kot lahko čuti mami. Vsaka. A mami, iz kakršnih koli razlogov, nezdravega otroka, še bolj.
    Vse dobro!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI