RG2_2656
V vsem tem času odkar sem mama posebnega otroka se razdajam, borim, delam čez svoje moči in šele ko je psihologinja zaropotala, da potrebujemo vsi počitnice, sem nekaj ukrenila.
Zavod za posebne otroke predstavlja v moji duši še vedno ustanovo od katere bežim, medtem, ko moja Sofia tiho spi v mojem naročju, vendar sem želela prav tega otroka oddat za nekaj dni v želji, da se lahko v miru posvetim še drugima dvema, ki me prav tako potrebujeta. Prav to slednje me je držalo pokonci, da sem oddajo prav zares izpeljala. Morda je dobro pojasnit, da je
Sofia čemerna gospa, ki ne želi predolgo sedeti, se vozit v avtomobilu ali biti kakorkoli del kratkega izleta. Ker je bruhanje na dnevnem redu in se je bojijo vsi sorodniki mi je preostala le pot do Štintvida pri Stični, kjer je bolnišnica za zdravljenje bolezni otrok. To je edini kraj, kamor lahko posebnega otroka oddaš v strokovne roke za krajše časovno obdobje. V the dveh tednih, sva si z možem po mnogih letih privoščila dvodnevni oddih v Brdih, kjer nama je udobje in razvajanje ponudila srčna Martina v njeni Alma Visti. Ko sva z Levom odhajala iz vrtca sva zašla na sprehod brez cilja in časovne omejenosti, Sinja pa me je lahko imela povsem zase tudi za več ur. Vse prevečkrat sem bila vpeta v ‘pohiti, ‘ne morem, ker nas čaka Sofia’, ‘tega ne bomo, ker Sofii ni povšeči’ in podobno. Medtem, ko ima ta posebna deklica za vsakogar iz družine pozitivne lekcije, pa smo morali sedaj s preostalimi člani postaviti družino še brez nje in jo nato ponovno povabiti medse. Občutki krivde so me razjedali nekaj dni. Potem, ko sem slišala, da je tam pokazala veliko več kot doma in me je pomirila tudi krasna kolegica fizioterapevtka Simona, ki je z njo delala sleherni dan in ko se je v naš dom naselilo več miru, pa sem uživala sleherni trenutek in se veselila trenutka, ko jo bom ponovno objela.
Pa je prišel dan, ko smo pohiteli proti dolenjski. Ob prihodu je mirno sedela na vozičku, ko sem začela govoriti je samo poslušala, nato pa se pričela smejat. S Sinjo sva jo objemali in poljubljali. Kako srečen trenutek, poln miru v mojem srcu. Da, obljubila sem si, da bom ta mir ohranila tudi po njenem prihodu nazaj, odšla na miren sprehod z Levom in se s Sinjo zaprla v njeno sobico, ko bo to želela. Vem, da za svojo posebnico naredim vse kar je v moji moči, medtem, pa se želim posvetit še drugima dvema, možu in seveda najpomembnejši osebi v tej zgodbi. Sama sebi. Ne čudite se slednjemu, saj se zavedam, da lahko ob moji zrušitvi, potone celotna družinska ladja. Tega pa si nikakor želim. Zato bo Sofia vsake toliko deležna samostojnih počitnic ob nežnih sestrah in izjemni fizioterapevtki, mi pa si bomo napolnili baterije do te mere, da bomo kos nekoliko bolj zahtevni družinski poti, ki jo prehodijo sicer običajne družine. Seveda, zaradi dodatnega kromosoma, smo posebni vsi člani Sofiine družine in zanjo smo vsemu navkljub še kako hvaležni.

2 komentarjev na prispevek “Lisina kolumna: Prve počitnice male Sofie”

  1. “…seveda najpomembnejši osebi v tej zgodbi. Sama sebi.”
    Pogumna oseba si in še vedno si morala zbrati veliko poguma za to odločitev.
    Občudujtem te vsak dan posebej.
    Velika Ženska si!!!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI