Dule_Petra_NY_maj04 069
Nič me ne moti, ko čez leto ne odpotujem v tujino in ostajam doma. Prav nič me ne srbijo stopala, ko sem v domačem mestu in povsem mi zadostuje, ko se sprehajam le znotraj naših meja.
Sem pa zadnjič, ob lastni fotografiji sredi ameriške poslastice, ki se ji reče New York City pomislila, da sem zapolnila vrzeli, ki so klicale po obiskih različnih prestolnic. Enkrat skok v magično Prago, molitev ob Jezusovem grobu sredi Jeruzalema za moža in to leta gospodovega, ko o njem še ni bilo ne duha ne sluha, čeprav sem ga imela skorajda pred očmi. Pa vse angleško govoreče poletne šole od Londona, pa tja do Malte. Tam je bilo pomembno le, da je gospodarica dobro kuhala, si imel po možnosti res zabavno cimro, s katero si v stiku še danes in te je takrat varovala pred Židi.  Vsvoji mladostniški norosti sem namreč po dveh tednih nenehne jamrarije, da so židje res najbolj trpeč narod vzkliknila svoj: ‘So what?’ in spomnila na Palestince, ki jih trpinčijo in sovražijo sami.
nyc04V Parizu sem se zaljubila in na domačih tleh nehala ljubiti domačina, sredi Rima iskala papeža in se v babptistični cerkvi v osrčju Washingtona rokovala s takratnim predsednikom Clintonom. To sem seveda morala napisati na sleherno kartico in obljubljala sem si, da si do nadaljnega ne bom umivala rok. Danes je to le en od tisočih utrinkov, ki spadajo v zaprašen arhiv in nimajo z mojo bitjo danes nič več skupnega, kot lanski sneg. S takratno študijsko cimro sva zvedavo raziskovali najbolj zapeto mesto in ob poletni sapici hodili naokrog z razkritimi rameni in nogami. Danes bi mi bilo ob vseh kravatarjih in podobno urejenih predstavnicah nežnejšega spola sila nerodno. Takrat pa sem bila presrečna ob vstopu v Nacionalni muzej letalstva in vesolja in se čudila. Naposled sem lahko poletela v vesolje in če pogledam svoje misli in nadobudne ideje, sem tam ostala vse do danes.
washington04
Nizozemske z evropsko kratkimi skoki ne bom obšla namenoma, tja bi se vrnila sleherno leto in si vsak dan kupila šopek tulipanov. Svoj 25 rojstni dan sem praznovala na ameriških tleh, ko sem mesec dni živela in pohajkovala po Manhhatnu in si iz tistega časa najbolj zapomnila stavek gostitelja: ‘Pustimo stat.’ Ta mi, če dobro premislim pride prav pod jezik ali zleti iz njega še danes. Jaz, ki se rada odločam ‘ad hock’ in hitim takrat, ko bi bilo še kako dobro postati in malce zadihati. Na omenjeni fotografiji sedim pod besedo Love. Takrat je bil Facebook le v glavi današnjega mogotca in o Instagramskih fotografijah ni bilo ne duha, ne sluha. Zanimivo je dejstvo, da ob teh potovanjih nisem hitela z objavami, še starše sem poklicala enkrat na toliko dni, ki so bili dovolj kratki, da niso bili v skrbeh. Najlepše od vsega pa je bilo dejstvo, da svojega potovanja nisem prekinjala s preverjanjem, koliko všečkov je padlo, medtem, ko sem uživala ob sliki, ki so jo sestavljale nagnetene mrtve muhe v Guggenheim muzeju ali kateri komentar bi me nemara zanimal v trenutku, ko sem motrila zaljubljen pogled med angelom in žensko, ki je na ogled in okušanje še danes, v eni od Metropolitanskih soban.

Zaradi vsega naštetega mi danes povsem zadostuje, da zvečer ležem na domačo zofo, ugrizem v sladico, ki bi lahko bila iz Pariza, pogledam film, ki je bil posnet na ameriških tleh in se stisnem k možu domačega porekla.

Dule_Petra_NY_maj04 143
Tekst je bil objavljen v marčevski številki revije Grazia.

2 komentarjev na prispevek “Ljubezen, ki čaka na domačih tleh”

  1. Mislim, da ima vse svoj čas… eni prej, drugi pozneje, tretji nikoli. Vedno z razlogom… a če znamo biti srečni, kjer smo danes, šteje.
    Kdo ve, kaj nas čaka za vogalom.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI